Alta Via Stage Race 2017

O madona, tole je pa bil zalogaj. Alta Via Stage Race je dirka, ki te v osmih etapah popelje od mesta Cinque Terre pa vse do francoske meje. In to seveda ne ob obali. Preko zaledja po Ligurijskih Alpah, ki dosežejo tudi 2000 metrov nadmorske višine.

Trasa poteka predvsem po tihotapski poti Alta Via, ki je v preteklosti skrbela, da so bili vsi ob njej preskrbljeni, od leta 1933, ko je postala planinska transverzala, pa se le ta povzpne tudi na vse vršace ob njej. Le te so tihotapci seveda izpustili. Trasa sama za dirko ni posebej označena. Organizator priskrbi GPS sledi in s pomočjo navigacijskih naprav sami spremljate traso. To avanturi še doda čar.

Dirka, in to etapna, na takem terenu seveda ni lahka. Pričakoval sem naporno dirkanje in hojo preko neprevoznih delov na planinskih poteh, a me je vseeno presenetila. Organizator in traserji, so sicer poskrbeli, da je v etapah tega čim manj, a se dolgim pasažam z nošenjem kolesa, na tem terenu, ni mogoče izogniti. Skoraj vsaka etapa je imela te pasaže a v dveh najbolj zahtevnih je bilo potrebno hoditi kako uro v kosu, nositi kolo in narediti stotine metrov višinske razlike. Poleg tega je tudi navigacija zahtevna. Kljub temu, da sem imel na voljo Garmin Edge 1000, sem kar nekajkrat zgrešil pravilni odcep. Z Epicom HT sva bila marsikdaj prehitra. A me je Edge že po kakih desetih metrih opozoril in me spravil na pravo pot.

A to spada v dirko, ki se ponaša z skoraj 600 kilometrsko razdaljo in neka manj kot 20000 metri višinske razlike. Vse to pa poplača divja narava, razgledi, ki jemljejo dih, veličastni vršaci in družba somišljenikov, ki jih ta izkušnja združi v veliko družino.

Začelo se je spravljivo in po močnem zajtrku smo iz Ricco di Golfa krenili proti Levantu. Nekaj asfalta, da se ogrejemo, čeprav je bilo vso dirko okoli 30 stopinj, in po lepih enoslednicah in preko planjav do morja. A seveda na koncu skalnat enduro odsek, ki nas je brutalno pripravil na ostanek dirke.

Plaža že po prvi etapi a na žalost edina. Izkoristil sem jo na polno s pivom, poležavanjem in dobro družbo. Čeprav v naslednjih etapah nismo bili daleč od obale, pa do nje nismo več prišli. Vsak tak poizkus bi dodal cca. 50 km in kakih 1500 višincev, zato je bilo to nemogoče.

Po vsaki etapi so domačini poskrbeli, da smo dobili kosilo in pozneje večerjo in seveda zajtrk naslednji dan. Organizacija tipično italijanska in z nekaj improvizacije je vse je štimalo v nulo. Prenočevanje v šotorih, ki so jih selili vsak dan ali v telovadnici lokalne šole in v Lorsici v lokalni gledališki dvorani. Jasno sem si izbral mesto na odru!

In tako vse dni. Naslednji dan Lorsica, pa naprej Bussala … kraji so si sledili kot niz in nisi bil prepričan ali so privid ali resničnost. Čeprav so etape trajale od pet pa tja do dobrih sedem ur zame in do deset za nekatere, je bilo vse trpljenje poplačano z dobrodošlico in iskreno prijaznostjo domačinov, ki so nas nahranili in nam delali družbo globoko v večer. Finale Ligure, sicer klasična destinacija endurašev, je znala tudi zelo lepo poskrbeti za maratonce z obroki v lokalni osterii in pogovori z domačini dolgo v noč. 24 ur Finale Ligure traso smo izpustili. Po dobrih šestih urah v sedlu, bi bila preveč zahtevna za nekatere. Priznam, da si tudi sam trase pozneje, ko sem imel možnost, nisem ogledal. Je bilo pivo in klepetanje preveč vabljivo.

Vmes sem seveda moral okusiti tudi Ligurijsko kamenje. V nespametnem poizkusu, da bi se izognil skalam na spustu po planinski poti, sem zavil v travo in takoj nasadil skalo, ki me je “over the bar“ vrgla na naslednjo in to direktno na faco. Vse se je odvilo v počasnem loku, tako, da sem udarec ublažil a vseeno prebil ustnico. No, naslednje feed cone so bile polne boksarskih komentarjev.

Čeprav smo vsak dan bolj potrebovali svoje ure spanca in počitka, je iskrenost domačinov z vprašanji o dirki in počutju, kar klicala po druženju. Tako je včasih malo manjkal spanec a so nam ljudje dali energijo za nadaljevanje. Moj Forerunner 935 je kazal normalno krivuljo spanca in regeneracije a mu je telo začelo verjeti šele po nekaj dneh. Ta naprava res vzame ugibanje o počutju, in včasih občutek, ki vara, ven iz enačbe. Krivulja spanca in regeneracije mi je zjutraj pokazala, kak dan se mi pravzaprav obeta. Po tem sem nastavil tudi tempo in niti v eni etapi ni bil napačen. Spremljanje utripa na vzponih, ki so bili dolgi tudi po uro in pol, me je vseskozi držalo v ritmu, ki sem ga lahko vzdrževal dolge ure.

In energijo smo krvavo potrebovali v šesti in sedmi etapi. Sedem ur in pol vzpenjanja in spuščanja po večinoma grobem terenu in seveda obilo hoje, saj vršacev nismo obšli, temveč smo šli preko njih. No, Zipvit geli in energijske ploščice so tu opravili svoje delo odlično. Seveda smo bili poplačani s pravljičnimi razgledi in prelepo naravo, ki je v tem času v polnem razcvetu. Prenočevanje na 1500 metrih nadmorske višine v zavetišču Pian dell’Arma pa je imelo svoj poseben čar. Jutranje prebujanje v sončno jutro z meglo v nižini in temperaturo okoli 20 stopinj. Zajtrk prvakov! To je še dodatno napolnilo že precej izpraznjene baterije.

No, ravno v tej etapi sem naredil napako in zadnje pol ure prevozil po napačni trasi. Edge 1000, je zaradi moje napake, ostal brez baterije in potem sem sledil napačnim oznakam. Ko sem to opazil sem v Forerunnerju 935 nastavil navigacijo, ki me je po najkrajši poti pripeljala v cilj. V cilj sem seveda prišel po drugi poti, vmes naredil 10 kilometrov in kakih 600 višincev več, kot bi bilo potrebno a tajming šefa to ni omehčalo. Nabil mi je 3 ure kazni! V uvrstitvi sem zdrsnil za precej mest navzdol a to me ni motilo. Izkušnja in avantura Alta Vie sta drugje. In le to sem doživljal na polno.

Po sedmi, dolgi etapi nas je čakala “samo“ še zadnja, v dolžini 25 kilometrov z vzponom na prelaz in spustom. A pred njo je sledila še dobrodošlica v mestu Pigna, ki je dva dni živelo z nami. Kot osvajalska vojska smo se razkropili po mestnih lokalih, kjer so nam lastniki gratis točili pivo in sangrio ter ponudili prigrizke. Take dobrodošlice ni pričakoval nihče od nas. Seveda ni manjkala niti živa glasba in tako se je konec pred koncem zavlekel tja do tretje ure. A če smo preživeli sedem izjemno utrudljivih in zahtevnih etap, nas zadnja ni preveč skrbela.

No, prav sprehod po parku ni bila, saj smo startali posamezno na čas. Tako si je lahko vsakdo izbral svoj tempo in jaz sem se odločil, da bom zadnji, ki je prevozil Ata Via Stage Race traso. Organizator namreč premišljuje o opustitvi dirke. Organizacijski zalogaj je velik in dirka sloni predvsem na prostovoljcih, ki opravijo ogromno dela. Ob trenutni poplavi vseh vrst prireditev na tem območju, pa so seveda tudi oni raztegnjeni preko vseh meja, a mislim, da bo ekipi z pomočjo domačinov dirko uspelo ohraniti in nadaljevati.

AVSR, kot jo imenujemo preživeli, ni za vsakega. Je pa velika avantura za vsakogar, ki si vzame čas za pripravo nanjo in etape jemlje s spoštovanjem a brez strahu. Letošnjo so končali skoraj vsi in etapni časi v najdaljših niso presegali 10 ur. To pa je še tista meja, ki ti dopušča regeneracijo pred naslednjo etapo in te ne izčrpa popolnoma. Zaradi tega bi bilo lepo, da se dirka nadaljuje saj to izkušnjo in avanturo privoščim prav vsem.

In zakaj?

Gorsko kolesarjenje stare šole, kjer ni dovolj le, da voziš kolo. Ko vso svojo moč in spretnost vložiš v premagovanje zahtevnega terena, ozkih poti in vrtoglave višine, ki testirajo tvojo vzdržljivost. In si za to poplačan z zadovoljstvom, ki te dviguje nad oblake, da prelepe pokrajine in nepozabnih, čarobnih razgledov sploh ne omenjam. Teh krajev drugače kot skozi AVSR sploh ne bi spoznal. In po doživetem v tem težkem in navdušujočem tednu dni, bi bila to velika škoda.

Ena najtežjih dirk, ki sem jih kdaj odpeljal a po nekaj dneh refleksije priznam, vrnil se bom!

Kar največ Alta Vie je v svoj objektiv ujela Alessandra Repetto in na njeni FB strani si lahko pogledate še več fotografij.

Ale di Pezza, images & words