Bled Bike Festival, torej to izlet definitivno ni bil.

 

Specialized Adria fantje so mi zelo pomagali in mi nudili podporo. Predvsem to, da do starta sploh nisem pomislil na dirko. In ta raztresenost je bila zelo pomembna. Vklopil sem se v pogovore z obiskovalci, ki so prišli na razstavni prostor, ki so bili preštevilni, da bi vsem lahko posvetili pozornost. Tako sem tudi jaz dodal kako razlago iz osebnih izkušenj s Specialized kolesi, plus kako zgodbo iz tovarniške ekipe, ki sem jo imel priložnost spoznati na dirkah svetovnega pokala. In glej hudiča, nekaj ljudi je celo vedelo kdo sem v stilu “ ja sem prebral tisto“. Priznam, laskalo mi je in zadoščenje mi daje še več energije za naprej.

 

Ampak maraton! 105 kilometrov in cca 3000 višincev!

Start s startno številko 1 na mojem Epicu HT je bil nekaj zelo emocionalnega. Občutek, da tvoja prizadevanja in pomoč niso prezrta je lepa motivacija za naslednje mesece. Po jezerski promenadi v zaprti vožnji smo se brez peripetij pripeljali do Podhoma, tam pa je vse eksplodiralo. Ker smo bili pomešani z obeh tras, so oni s krajše potegnili, jaz pa sem seveda neumno sledil. Na srečo sta se trasi hitro ločili, tako, da sem lahko malo popustil in s še nekaj sotrpini je šlo na Mežakljo. A glej zlomka! Noge se niso hotele vrteti kot sem si jaz zamislil. Vseskozi sem bil na elastiki in vsakič ko se je malo poravnalo sem spet priklopil. Predvsem sem se bal, da v Radovno ne bi prišel sam. Čeprav ni bilo omembe vrednega vetra, bi bil precejšen mater odpeljati teh, skoraj 10 kilometrov, sam. Tako smo se našli trije, še en Aleš in Andreja. Res se ne bi spodobilo, da bi se midva postavila v njeno zavetrje, zato sva z Alešem v lepem tempu potegnila do začetka Pokljuškega vzpona. Od tam pa vsak zase.

Tu uporabim prvega Zipvit kvizka. Seveda sta se mi na Stresni takoj odpeljala in potreboval sem kar kak kilometer, da sem našel primeren ritem. Bil je sicer za verižnik premajhen a drugače ni šlo. Suha podlaga in pesek sta mi vzela najmočnejše orožje, abzic na težki šajbi v klanec. Nekajkrat sem poizkusil a je kolo neusmiljeno spodrsavalo. Torej lepo na mlinčkanje z ROTOR QX1 34 z upanjem, da nisem prav počasen. In Zipvit kvizko mi občutno pomaga.

Vsakič ko sem zagledal koga pred seboj se mi je morala dvignila. Saj gre in na Pokljuški planoti sem bil prav zadovoljen sam s seboj. Hop čez rob in dolgi spusti. Pričakoval sem jo prav tu nekje in seveda je Tina padla mimo mene. Zavpijem “domač teren“ in samo prikimala je. Na vse načine sem ji poizkušal slediti. Prav zabavno je bilo, kako sva se lovila. Na spustu mi je uhajala na hupserje sem jo lovil. Enkrat spredaj ona, drugič jaz in šlo je noro hitro po spustih do Slamnika. No, na hupserju na Slamnik pa sem začutil zategovanje v mečih. Tina je odšla naprej, jaz pa sem tempo prilagajal zategovanju zdaj ene zdaj druge mišice. Na srečo ravno malenkost pred spustom v Belo. Asfalt in singla ob Savi sta krče malo ustavila in razpoloženje je bilo tudi boljše. Vse do konjev pri magistralki! Tistih 20 metrov vzpona po pesku mi je odrezalo noge! Fak, najprej leva noga zategne na smrt. Prestavljam na najlažjo prestavo, ker vem, če stopim dol sem dober za deset minut raztegovanja. Bolečina, bolečina in še bolečina! Ko jo malo razvozim pa seveda še desna noga! Kolnem na glas in vpijem in redarji ob progi ne vedo ali njih, progo ali traserja.

No, zmerna ravnina do vzpona na Kupljenik mi zelo pomaga in uspešno razvozim oba krča. Seveda mi je jasno, da se bosta še pojavljala a po izkušnjah vem, da ne več tako strašna. Moral sem pač zmanjšati tempo a za menoj ni nikogar. Pri mostičku srečam Lenarta, ki je že opravil s Kupljenikom in se vrača proti Jezeru. Samo pomahava si in zadovoljen sem, ker imam predstavo kje v dirki sem. Ker sem Kupljenik prevozil že dan prej vem, da zanj potrebujem kako uro in ta zaostanek za Lenčem me motivira. Drugi Zipvit kvizko in gremo! Seveda prehodim skoraj cel del do kapelice a sem vseeno hitrejši kot dan prej. Zategovanje se pojavi vsake toliko a jebi ga, grem preko tega. Ne bom jokal zdaj, dobrih 10 kilometrov pred ciljem. Jasno, kot skoraj na vsaki dirki letos, mi popušča koncentracija in v enem, od na srečo, počasnih ovinkov mi vzame sprednje kolo in zvalim se po kamenju. Brez preveč vznemirjenja se postavim pokonci, preverim Epica, se pretipam in naprej. A z malo več previdnosti. Še navijanje do Bohinjske Bele, par hupserjev in do jezera. Po asfaltu do cilja na akso in sprint v cilj. Evforija!

Zadal sem si pod šest ur, kar mi, zaradi raznih peripetij ni uspelo. Garmin Forerunner 935 mi pokaže neto čas 5 ur 51 minut, absolutni tekmovalni čas pa 6 ur 9 minut. Izkoristi sem tri feedcone, kar je cca 6 minut, ostalo pa so neumnosti in krči. A presneto zadovoljen sam s seboj. Po Liguriji me je veselje do dirkanja malo minilo a Bled Bajk Festival mi ga je spet vrnil.

Čeprav trasa ni grozno tehnična pa nikakor ni nezahtevna. Premalo pozornost in hitro se lahko naredi kaka neumnost. In DOLŽINA in VIŠINCI !
Trenutno najtežji v Sloveniji, nedvomno!

Na koncu na prvi strani rezultatov in to nekje na sredini strani. 23. absolutno z zaostankom ure in 50 minut za zmagovalcem, ki je profesionalni gorski kolesar in je bil na letošnjem evropskem prvenstvu v maratonu na 11. mestu. Da o tem da je pol mlajši sploh ne začnem. Ker drugače tega zapisa ne bom končal.

Hvala za matranje Maja, Boštjan in Lenč! Bilo mi je v veselje.
Se vidimo naslednje leto!

Link do STRAVE je na dnu strani!