Kamenjak Rocky Trails vikend, Premantura

Uf, v glavi je še megla, pa čeprav sta minila že dva dneva od praznika Kamenjak Rocky Trails. Kakor podaljšana rojstno dnevna zabava se mi vračajo utrinki na božanski vikend. 25-letnica dirke in srečanje s prijatelji po dolgi zimi, sta bila velika razloga za praznovanje. In izkoristil sem ju do konca.

Tekmovalni del, vsaj v soboto ni bil v ospredju. Preveč je bilo srečanj, klepeta in nazdravljanja, da bi se lahko resno posvetil dirki. A to sem vedel že ko sem se odpravljal v Istro. In bilo je vredno!

In Adrenalinci! Ko že misliš, da te ne morejo več presenetiti, dodajo še kako malenkost, ki še popestri dogajanje. Da o tv prenosu, ki je sedaj že stalnica, niti ne govorim. Res, zaslužijo si svoj vikend, ki se ne bo pokrival z Italijani. Pa ne zaradi imen. Na Kamenjak pridejo tekmovalci, ki so seveda željni dirkanja, a jih sem privabi predvsem okolje in dogajanje okoli dirke, sproščenost in neokrnjena narava Narodnega parka Kamenjak. Pa čeprav je prašno in kamnito in te raztrese, da posledice čutiš še nekaj dni. To je KRT, praznik gorskega kolesarstva na jugu Istre. Velikih imen niti ne potrebuje, saj je vedno dovolj mlajših, ki si v Premanturi naredijo ime in dober štartni položaj za Svetovni pokal. In se seveda radi in hvaležno vračajo.

Moj tekmovalni del je bil zelo zadovoljiv. Sicer v krosu nisem prišel v peterico a štart je bil dober. Dva kroga sem se vozil s tretjim, potem pa sem na spustu pod daljnovodom doživel šok. Kar naenkrat se mi je ulilo iz nosa in iz oči. Ne vem ali je posledica prehlada, ki sem ga prebolel pred dnevi ali senenec. Pogled je postal meglen in roka je podzavestno segla po zavori in jo stiskala na žive in mrtve. No, na srečo sem solze nekako iztisnil z mežikanjem in srečno prišel do dna. Seveda sem izgubil nekaj mest a kaj bi to. Do tedaj sem se zabaval z mojim Epicom HT. Odkar imam 2.3 gume, mi zadnje vzmetenje sploh ne manjka. 1.3 spredaj in 1.4 zadaj in letiva preko kamenja. Zaradi vseh peripetij, sem s šestim mestom v krosu kar zadovoljen.

No, popoldne in zvečer po krosu je bilo kar “naporno“. Veselica se kar ni hotela končati in bilo je preko polnoči, ko sem se spravil pod kovter. Seveda je bila glava naslednji dan malo “svoja“. Še posebej, ker je bil štart maratona ob 12h in sem imel čisto preveč časa do dirke. Z nekaj kavami in neprestanim grizljanjem raznih prigrizkov sem nekako prestal čas do štarta.

Sicer ni bila zavestna odločitev, a trenutno počutje mi je narekovalo bolj sproščen tempo na začetku maratona. Nekaj časa je trajalo, da se je stroj ogrel in Red Epic je bil precej nervozen. Vse je bilo za kak zobnik prepočasi zanj. No, tudi meni se je začelo dozdevati, da stojim na mestu. In ko me je dohitel še tekmec … sem pogledal na Forerunner 235 in utrip ter povprečna hitrost sta bila absolutno prenizka. Dva zobnika navzdol, spet prehitim tekmeca, nekajkrat abzicam in Red ni več nervozen ampak drži smer, ki mu jo nastavim, kot po tračnicah. Veselje, nasmeh na ustnice in preko Kamenjaka in ob obali leti kot sneta skira. V drugem krogu dodam Zipvit espresso, prehitim še par tekmecev in tempa mi ni potrebno zmanjšati. Tudi včerajšnja težava se ne pojavi. In tako do cilja z nasmeškom na obrazu. Nagrada za bolj resno dirkanje je tretje mesto. Peter in Izo sta sicer precej spredaj a sem najboljši od ostale trideseterice. To je zame dovolj … zaenkrat!

Za nagrado se z Andrejem ustaviva pri familiji na Kumparički. Srce mi prekipeva od radosti, s cmokom v grlu se objamem z družino, ki je nisem videl že predolgo. In besede vrejo, vino teče in hrana in neverjetni kozji siri se vrstijo na mizi. In še enkrat, besede vrejo in srce prekipeva. Briga me, če se sliši osladno, tako pač je in med ljudmi, ki jih imaš rad …

Zgodaj je že, ko se odpraviva proti domu. Polna vtisov in hvaležnosti premlevava dogodke zadnjih dni in se pridušava … tega potrebujemo več in večkrat.

Hvala vsem za lep vikend! Familija … bolj pogosto, obljubim!

Fotografije, courtesy of Frane, Loris, Matej