Kras Kros 2017 bil je živ

Evo in začeli smo tudi doma! Kras kros, tradicionalni začetek sezone z največjo udeležbo na dirkah gorskega kolesarstva v Sloveniji. Preko 500 udeležencev, več kot polovica iz sosednjih držav in brezhibna organizacija dogodka.

Srečanja, po dolgem času, so minila v prijateljskem zbadanju, saj za kaj več, na žalost, ni bilo časa. Med toliko prijatelji in znanci si je težko vzeti čas za vse. A poizkušal sem vas pozdraviti prav vse!

Prostor pri Občini se je dobro izkazal. Zelo primeren za prijave in prireditev ter proglasitve, a malo manj primeren za start.

Ni kritika, je pa predlog za razmislek. Štart dirke naj se preseli izven kraja, na makadamsko cesto, ki je bila v uporabi na prvi dirki. Enostavno se naredi bokse. Predlog: prvih trideset s prejšnje dirke in izbira organizatorja, drugi boks ženske, tretji boks in naprej, ločeni po petdeset, po vrstnem redu prijav. Štart direktno v klanec brez zaprte vožnje. Tudi če je gneča, je hitrost majhna in s tem manjša tudi možnost neumnih ….

Letos sem, po Primoževi diskreciji, lahko štartal v prvi vrsti. A to mi ni bilo v pomoč, izkazalo se je bolj kot breme. Človeška norost in neustavljiva tekmovalnost, sta se pokazali na najbolj neprimeren način. Prehitevanje v zaprti vožnji, krmilo na krmilo, vožnja po pločniku med sprehajalci in brez misli na lastno ali varnost sotekmovalcev. Bilo me je strah! Res me je bilo strah in enostavno sem prenehal vrteti pedala in sem počasi raje zlezel nazaj. Na začetku vzpona sem bil okoli stopetdesetega mesta, med bolj obzirnimi sotekmovalci, ki so vedeli, da bomo najbolj neučakane prehiteli že na prvem vzponu. In tako je tudi bilo!

Na vzponu sem pač pritisnil in se preselil v stoterico, mogoče malo višje. Epic HT je bil v svojem elementu in prav vsa moč na pedala se je preselila v podlago. Po planoti je letelo kot pri norcih in tu sem bil pač na svojem limitu. Forerunner 235 je vseskozi ostal nad 160 utripov na minuto. Malo sem prehiteval, po žaužitju Zipvit gela, malo so me prehitevali in tako do dolgega makadamskega spusta nekaj kilometrov pred ciljem, kjer sem seveda zaviral, medtem ko ostali niso, in izgubil velikoooo pozicij. A jebi ga! To sem vedel že na štartu in se s tem sprijaznil. Na zadnjih hupserjih sem jih nekaj prehitel nazaj in zadnji spust opravil solidno.

Enajsti kategorija, v kateri nas je bilo kar 88, in 127. skupno med 508 uvrščenimi tekmovalci.

In po dirki to, zaradi česar sem tudi čakal na Kras kros. Klepetanje, načrti, pivo, kolesa, kam vse se bomo letos še odpravili in še in še … Res lep dan, ki ga je še polepšalo toplo pomladansko sonce. Nedelja s prijatelji in znanci. Je kaj boljšega?