Parenzana je bila!

In to etapna kot ponavadi. Resda malo osiromašena a ljudje pač ne poznajo ozadja. Brez BBK Grožnjan in Manuela kot gonilne sile, bi MTB Parenzana umrla že pred tremi leti. A Manuel se ne da in jo drži pri življenju, obenem pa išče partnerje in načine, da jo spet spravi na podoben ali boljši nivo kot pred desetletjem. Zaveda se namreč, da pavze pri Parenzani ne sme biti, saj je kontinuiteta njen največji kapital.
Zato je pač bilo, kot je bilo.

Moja dirka

S podporo mtb.si partnerja Avtohiše Klemenčič, kjer so mi za prevoz na dirko ponudili Ford Kugo, sem se elegantno in udobno odpravil v Istro. Ker je bila prva etapa popoldne, sem si vzel čas in popotoval do Funtane. S Kugo je to zelo enostavno. Čeprav zmogljiva se prav dobro počuti tudi pri zmerni hitrosti in lahkota upravljanja te spodbuja k panoramski vožnji.

V Funtani smo se seveda zbrali vsi zaljubljenci v etapne dirke od blizu in daleč. Pridružilo se nam je tudi veliko firbcev, ki so se želeli preizkusiti v tem formatu dirkanja. Parenzana s svojima dvema kratkima etapama v petek in soboto je prava dirka za prvi vstop v etapna tekmovanja.

Pretežno ravninska etapa v Funtani z nekaj hupserji a nikakor ne lahka, saj je bila povprečna hitrost kar okoli 30 km/h. Zaradi tega sem pazil na startu, po pravici povedano me je vselej strah množice, ki je ne poznam. Iz dobrega startnega položaja sem zlezel precej nazaj a noge so se dobro vrtele in že na polovici sem bil tam, kjer sem pred dirko upal, da bom. Letelo je kot za stavo in nihče iz moje jakostne skupine, ne kategorije marveč približno moje moči in spretnosti, ni hotel vleči. Čeprav sem po navadi slabe volje, ko moram za dalj časa na čelo skupine, me to tokrat ni motilo. Vlekel sem “mularijo“ dokler sem pač lahko. Nekajkrat me je zamenjal sotrpin, ki je imel usmiljenje z menoj, ostali pa so raje pogledali stran, ko sem namignil na menjavo. No, na koncu sta bila samo dva iz skupine močnejša v zadnjih stotih metrih, tako, da sem bil zelo zadovoljen.

Na srečo ima v teh časih že vsaka vas pralnico avtomobilov, zato nisem čakal v vrsti za pranje kolesa ampak sem ga opral na najbližji bencinski. Peter in Nataša sta mi ponudila, da v času dirke spim pri njiju in hvaležno sem sprejel povabilo. Zaradi popoldanskega starta je bil večer hitro tu in časa za druženje ni bilo prav veliko.

Naslednje jutro smo se iz Crvenega vrha lagodno odpravili v Tar na start druge etape. Ker smo vse formalnosti opravili že dan prej, je bilo časa pred startom skoraj preveč. Ogrevanje mi nekako ne diši in pred startom dirk tudi nisem preveč družaben, zaradi tega sem poiskal miren kraj za kavo in lahkotno pedaliranje. Na koncu ni dosti manjkalo, da bi zamudil na start.

In spet je letelo in kar naenkrat sem bil na repu skupine. A to me že leta ne moti več. Uvrstitev mi ni več toliko pomembna, kot občutek, da sem se dobro pripravil in na dirki dal vse od sebe. Vedel sem, da bom kaj kmalu spet nekje v prvi polovici. In tako je tudi bilo in spet na ravnini ob Mirni z mojo jakostno skupino. Seveda se scenarij ni spremenil in sedem kilometrov sva vlekla dva najstarejša v skupini, medtem, ko so mladi junci zadaj klepetali. A kot rečeno odkar tekmujem z uro in ne tekmeci me to ne moti preveč. Sicer sem jih pri sebi večkrat ozmerjal a jaz sem vsaj poznal progo. Na mostičku, kjer proga obrne za 180 stopinj, sem odvil, rahlo zavrl in jih prav vse spustil naprej. In zaleteli so se kot junci in drveli naprej na vso moč. Moj tempo je bil za tistih par sto metrov pred edinim resnim vzponom bolj lagoden. In tam je bilo, kot da so se zaleteli v zid. Z lahkoto sem jih prehitel in jim izginil iz pogleda. Prehitel sem še nekaj tekmecev in na vrhu našel dva, ki sem se jima lahko prilepil. Moram priznati, da sem komaj držal in v zadnjih ovinkih sem moral sprintati, da sem pokril razliko. No, pri gnojni jami je bilo tudi tega preveč in najmočnejši je pobegnil. Na srečo je bilo do cilja le še kak kilometer. Spet zadovoljen s svojo predstavo in številkami a jezen, ko so mi povedali, da je šla pravilna trasa mimo gnojne jame. Jezen sam nase, ker sem šel na pamet, namesto, da bi gledal oznake. A kot že rečeno štrajfiks ni bil daleč in smrad je bil hitro odpravljen. Blata je bil deležen samo zvesti Epic HT, tako, da je bil hitro opran.

In potem pametovanje ob kavi z Relvisom, Bukijem, Dejanom in Matejem. Peter se je na Crveni vrh odpravi s kolesom in je bil doma pred menoj. Dolga kava je bila.

Večer smo s prijatelji preživeli v konobi Teran in bilo je … odlično in seveda naporno. Naslednje jutro pa na srečo ni bilo megle v glavi, čeprav večer prej ni bil lahek.

Vremenska napoved ni obetala nič dobrega in nočni dež je malo dušil navdušenje pred startom maratona Parenzana. 50 kilometrov in 1300 višincev na povsem novi trasi nas je čakalo. In teren je zadosti težak tudi brez dežja. No, vsaj startali smo v suhem in kako uro je tudi vreme zdržalo. Takoj po startu smo naleteli na roj sršenov in fasal sem pik v vrat. Poleg tega se mi je tudi zapletel v ovratnik majice in peklo me je na vso moč. Moral sem se ustaviti in nekako sem le spravil sršena ven. Izgubil sem precej časa a kot ponavadi sem večino nadoknadil v prvi uri. Prehitel sem običajne osumljence in bil zelo dobro na poti. Forerunner 935 je veselo beležil osebne rekorde, vreme pa je počasi odpiralo zapornice. In vsulo se je kot iz škafa in ni ponehalo do cilja. Drsel sem preko prvega enduro segmenta in se lovil v blatu, ko me je Buki prehitel nazaj. Na svojem terenu, se je tudi v teh razmerah, počutil kot riba v vodi. Nekako sem mu sledil do dna in potem spet potegnil. Po trasi železnice sem bil v svojem elementu in šlo je na aksi. A to pač ni bil moj dan. Oster kamen in defekt. Zakrpal sem a luknja je bila trikotna in črv ni držal. Dodal sem še enega in dopumpal in bombica mi je primrznila na mokro rokavico. Še kaj! Roko sem stisnil med noge in čez kako minuto se je toliko ogrela da sem jo lahko odtrgal z rokavice. Hitim naprej a guma je vse bolj prazna. Zmeraj bolj sem počasen in tekmeci brzijo mimo mene. Vem, da je dirke konec, rad bi samo še čim prej v cilj in na suho in toplo. A usoda z menoj še ni zaključila. Na Grožnjanu je guma povsem prazna in jaz sem porabil že ves material. Vdam se v usodo in pešačim in se peljem po obroču zadnjih deset kilometrov. Preko potokov in blata se končno priplazim v cilj in se tresem kot šiba na vodi. Komaj zvlečem s sebe mokre cunje in oblečem vse suho kar najdem v torbi. In ko pojem še pašto je malo bolje. Dobre štiri ure na dežju so me izpraznile, in potrebujem kako uro, da spet pridem k sebi.

Vsi se hitro porazgubijo proti domu, saj vreme res ni naklonjeno druženju. A navkljub vsemu sem zelo zadovoljen, da sem spet našel veselje v tekmovanju in se spet počutim sposoben za večje napore. Pa tudi hitrosti mi ne primanjkuje, no ja, relativno seveda.

Parenzana je šla in naslednja bo vsekakor prišla. Lepša, večja in bolj zadovoljujoča, saj v Manuelove sposobnosti ne dvomim. Hvala, da si se je lotil tudi letos, saj vem, da ni bilo lahko. A ohranil si kontinuiteto in to je za sedaj najbolj pomembno. Se vidimo!

Slike Matej Damjanić! Hvala