Sezono sem zaključil tako, kot sem jo tudi začel – z etapno dirko namreč. Roc d’Azur je ena mojih dirk, ki se je udeležim vsako drugo leto. Od predlani, ko imajo v programu tudi etapno dirko je to seveda še večje veselje.

Turbulentno leto, ki mi je prineslo veselje in izgubo, ki jo počasi prebolevam, je za konec prineslo še en epski podaljšan vikend. V Francijo sem se odpravil sam, saj sem potreboval čas zase in distanco, da me spravi v tirnice. Doma me je enostavno vse spominjalo na Malči in težko sem se spravil in posvetil čemurkoli.

A na Azurni obali vseeno nisem bil sam. Tovarniška ekipa meni ljube znamke Specialized je bila tam v skoraj polni zasedbi. Četudi potem zaradi različnih razlogov atleti niso dirkali, me je servisna ekipa, prav zato, vzela v svoje zavetje. Ljudje, ki sem jih spoznal pred nekaj leti in z njimi vzdržujem občasne stike in se z njimi videvam na svetovnih pokalih, so mi pomagali, ko je bilo potrebno in me spodbujali, ko so videli, da to potrebujem. Predvsem Kandice in Holger sta si vzela čas in mi omogočila pranje in popravilo Epica v servisnem prostoru ekipe. Najlepša hvala vsem!

Dirka je bila letos zelo zahtevna. Pred njo je namreč nekaj dni deževalo in razmere na trasah so bile včasih na robu. Četrtkova etapa je bila celo odpovedana, saj je odneslo pontonske mostove. Le te je organizator nato preko dneva in noči spet postavil na mesto in v petek smo startali v sicer sončen dan, podlaga pa je bila brutalna. Blato, ki je prijemalo kolo in se nabiralo v pogonu in nežni potočki, ki pa so se zaradi ekstremnih padavin spremenili v hudournike in meni ob prehodih segali do pasu. In če to ni bilo dovolj, nekaj kilometrov pred koncem še dve zaporedni luži dolgi okoli 80 metrov, ki sta segali do polovice kolesa.

A bil sem pripravljen na vse in ni me jezilo kot ponavadi. Stoično sem sprejel razmere kakršne so pač bile in iz njih naredil najboljše. Jasno, da brez pomoči ekipe Big S dirke ne bi odpeljal tako dobro in nisem prepričan da bi jo sploh končal. Posebej ko sem ostal brez paken, ki jih je voda in mivka toliko izrabila, da so se prijeli na bate zavor. A s Holgerjem sva to uspešno rešila in nedelja je bila nato epska.

Lep sončen dan in trasa se je toliko posušila, da je bila skoraj normalno vozna. In moj duh je bil na višku in noge so se vrtele in glava je bila na mestu in za kratek trenutek sem bil v nebesih. In množica ljudi, ki nas je prišla spodbujat je bila osupljiva. In navijali so prav za vsakega posebej. En dan, ki je v okvir spravil vse, kar se je zgodilo zadnje mesece.

Uvrstitev sama niti ni pomembna a vseeno, bil sem 98. skupno od 328-ih, ki so prišli do konca etapne dirke Roc Trophy. In Cebice, Epic in Named so me spravili skozi. Forerunner 935 pa mi je naštel 13 ur 11 minut, 174 kilometrov in 4600 višincev. Rotor INpower se je izkazal s trdoživostjo in blato in voda mu nista prišla do živega. in številke so bile lepe!

In tako bo šlo tudi naprej. Gorskega kolesa in ljudi, ki sem jih spoznal v teh krogih ne morem več odmisliti iz mojega življenja. Kolo, ki mi daje veselje, zdravje in me prizemlji ter ljudje brez katerih življenje ne bi imelo okusa. Prijatelji znanci ali pa samo člani plemena gorskih kolesarjev, tu sem in ostanem z vami do konca!

In hvala za vse ribe!