Well, nisem vedel kaj me pričakuje in dobro je tako. Že vožnja do Ledin je bila nestrpna. Ne vem ali sem bil vzrok jaz ali nedeljski (sobotni) vozniki. Na Ledinah me je pričakalo sonce. Sicer samo za kako minuto a bilo je dovolj, da mi je dvignilo razpoloženje. Ogled proge je bil presenečenje. Sicer daljši vzpon s spustom a bil je začinjen s tehničnimi pasažami, ki so zahtevale kar nekaj premagovanja. Previdno sicer a brez težav sem odpeljal krog in drugega za ogrevanje na 95%. Lepo, devet minut. V pričakovanju elite kroga sedem minut sem bil kar zadovoljen.
A tekma je tekma in Slovenski pokal je, zgleda vsaj zame, zaklet. Staroste štartamo zadnji. Do vrha vzpona se pripeljem za Tinetom in tudi Peter ni daleč. To pomeni, da sem na vzponu prehitel vsaj deset komadov mladine. No že na izhodu iz prvega dropa me eden od nezadovoljnih in prepotentnih mladcev poizkusi prehiteti po notranji strani in me katapultira v drevo. Brez besede izpuli pedal iz mojih špic in se odpelje naprej. Jaz v šoku nad nesramnostjo pestujem desno dlan, ki je dobila močan udarec. Sicer se odpeljem naprej a vozim samo še za uvrstitev. V enem od naslednjih krogov se še sam zapletem na ostrem ovinku in po nesreči me nasadi še eden. Ta je vsaj prijazen in se mi opraviči med in po tekmi.
Na srečo je do začetka maraton sezone še dva tedna in zviti prst se bo do tedaj pozdravil. Jeza pa še ni izhlapela!
Šefica je pohodila prvi krog in se potem kontrolirano odpeljala do konca. Dala mi je en krog a sem jo vsaj videl dirkati od blizu. Ker je bila podelitev po kosilu, smo imeli precej časa za urejanje vtisov, fahsimplanje in kovanje načrtov za naslednje dirke. Pa tudi pivo ni manjkalo. Hvala Ditka!
34 šajba je že na gonilki. Maratoni prihajam! No, še prej pa kar nekaj matranja po GLVC-u.
