Po letu dni premora spet Kras. Maraton z veliko začetnico, ki se nenehno uči in izpopolnjuje in že sedaj ne zaostaja za primerljivimi v tujini. V tujini zato, ker čeprav se začne in konča v sosednji Italiji, vendarle poteka ves po slovenskem narodnostnem območju in večina celo po slovenskem krasu. Djakovci so se res potrudili in skupaj z skupnostmi s Krasa uredili in označili traso do najmanjših podrobnosti. Rešpekt!
Z Marjanom sva se sicer na pot odpravila dovolj zgodaj, vendar sva zgrešila pravilni odcep v novem krožišču in si podaljšala pot za kake pol ure. Ujela sva še zadnji rok za prijave in sledilo je nervozno preoblačenje in odhod na start. Človek bi mislil, da pri maratonih ne potrebuješ ogrevanja, vendar se starti ne razlikujejo prav dosti od startov pri krosu. Na polno in boj za pozicije. Tempo se umiri šele čez kakih 15 minut a takrat si lahko že pečen in potem celo pot plačuješ za to.
Jaz pa potrebujem ogrevanje, da prebudim lene kosti in jih spravim na delovno temperaturo. Zdelo se mi je, da bo začetek težak zato sem se pririnil v prve vrste na startu, da se vsaj malo izognem gneči v kateri bi izgubil še več. Imel sem prav. Nikakor mi ni steklo in občutek pomanjkanja moči mi je jemal motivacijo. Prav netekmovalno sem se vozil kako uro in nekako upal na spremembo. Jasno da so me Aleš, Denis, Uroš in Milan dohiteli že v prvih petih minutah. Ni bilo prav dobro za moralo, da nisem mogel slediti niti za minuto. Sicer nabijanje in korektna vožnja a vse skupaj dve prestavi prenizko. Do vzpona na Sela sem potreboval 2 uri in 15 minut. Katastrofa! Dohitel me je Dušan in skupaj sva oddelala vzpon. Na vrhu sem natočil bidon in upal, da bo dovolj do konca. Po feed coni se je naredila skupinica štirih, petih in po valovitem makadamu smo zložno drveli naprej. Na klančkih sem abzical in preizkušal koliko je še v nogah in takrat bum! Kar naenkrat se je odprlo in po dveh treh sprintih za menoj ni bilo nikogar več. Končno se je dizel ogrel na delovno temperaturo in naprej je letelo kot za stavo. Vzponi na noge do praga in single malenkost pod pragom in kar naenkrat sem prehiteval sotrpine. Kakih deset sem pustil v prahu in zadnjih 25 kilometrov (z vzponom na Sela vred) odpeljal v slabih 50-ih minutah. Na trasi sem pustil vsaj 10 do 12 minut. Jeba a tako pač je. Človek bi mislil, da sem se do sedaj že navadil a me še vedno peče če ne izkoristim svojega potenciala do konca.
Sedmi v kategoriji z zaostankom 19 minut in 48 skupno od 118 uvrščenih.
Marjan je odpeljal krajšo traso 40 km, ki pa je imela v sebi vso tehniko daljše le dolgočasnih povezav se je izognila in prihranila kakih 500 m višine. V skupni kategoriji od mladcev do starejših se je uvrstil v prvo polovico uvrščenih. Super vožnja, glede na to, da nima prav veliko kilometrov in višine v nogah. Upam, da ga bo to spodbudilo k nadaljevanju.
Hvala Djak in bike and Run. Navkljub vsemu je bilo lepo. Še vreme se nas je usmililo. Nasvidenje naslednje leto na petki.
