Zima se prav dolgo poslavlja kakor Dolenjček, ki gre iz zidanice in potem še uro stoji med vrati. Cikel letnih časov je spet normalen in upam na dolgo vroče poletje in pomlad seveda. Dnevi minevajo v matranju in uživanju in občasno mokri riti in hrbtu saj vsega pač ni mogoče opraviti pod streho.
Nekaj me žene in mi daje energijo, pa ne znam povedati kaj. Stiskanje v prsih, ko par dni nisem na kolesu in prijetno ščemenje, ko čakam na prosti čas, da se vsedem nanj. Koledar se je končno pojavil in ni tako skop, kot smo pričakovali. Celo državno v maratonu se je znašlo v njem. Drugi maraton poleg našega Erazma. Lepo! To mi spet daje moralo za dolge ure zicledra in dihanja na škrge.
Potrebujem namreč še kako minuto minusa na krog. Z lansko sezono sem zadovoljen a nekaj še manjka. Kaka pika na i bi se prilegla, seveda pa ne pride sama od sebe. A imam občutek, da se sestavlja. Spim kot top, regeneracija je ok in lačen sem vseskozi. To je pri meni dober znak.
Tudi v klubu se dogaja. Če nas je še lani le nekaj zbiralo pike, potem se letos za to ni bati. Združili smo se namreč s koroškim klubom Enduro in povečali članstvo za več kot 100 odstotkov. Napad na treh frontah; DH, Enduro in XC. Uradno v XC sam a se mi bodo na kaki od tekem pridružili enduro boysi.
Torej v nove zmage! Malo sem že nestrpen, ker že dolgo nisem videl tovarišije. Srečanje po prisrčno, potem pa na nož!
