Tega nihče ni pričakoval. Vsi smo sicer bili seznanjeni s temperatu imi razmerami a je bilo presenečenje vseeno veliko. Že trasa sama po sebi ni mačji kašelj saj je vzpona v kosu za 14 km samo na moji trasi, ki je bila sicer najkrajša s 35-imi kilometri in 1600 višinci. Daljši trasi sta imeli še enkrat in dvakrat več kilometrov in seveda tudi precej več vzpona. A naj opišem lastno izkušnjo, ostalo bodo pokrili mediji in Facebook.
Start na Lovranskem mulu, do pumpe je že letelo in po ovinku v klanec ni nihče prestavil v nižjo prestavo. 6-7 procentni klanec asfalt cca. 8 km in letelo je kot za stavo. Z Željkom sva bila v manjši grupi in v norem tempu smo se vzpenjali proti Tuliševici. V grupi so bili večinoma tipi s cestnimi izkušnjami, zato sem moral voziti prestavo višje, kot bi si želel. Sonce je neusmiljeno nabijalo in temperatura je bila kar nekaj višja kot 35 stopinj. Po vstopu na makadamsko porcijo klanca se je tempo nekoliko umiril in tu so mtb izkušnje prišle prav, saj je bil od nalivov kar precej razrit. A ko smo prišli spet na asfalt in klanec na Učko se je elastika pričela trgati. Željkove cestne izkušnje in seveda poznavanje ceste na kateri skoraj živi, so tu prišle do polnega izraza. Počasi mi je uhajal in nisem ga mogel več držati. Enostavno sem moral voziti svoj tempo in se prebijati preko 12 do 14 procentnih ramp. Mogoče tudi težek blok treninga v tednu pred dirko ni bila prava priprava. Pot mi je tekel v potokih in pričelo me je malo mraziti a sem imel dovolj tekočine, da sem to prebrodil. Na vrhu mi je Zdravko dotočil bidon in do Vele Učke sem se spet sestavil. Rampe do Male Učke so šle vse na abzic, saj bi s pretiranim prestavljanjem izgubil tempo, ki ga je pozneje težko spet dobiti nazaj. In tako vse do lepih singlov nazaj na Kva ersko stran, malo sestopanja preko hudou ika, pazljivo po razsutem makadamu in na famozne stopnice, ki so me prerukale do konca. Zadnji del je bila lepa singla po gozdu, ki je popravila razpoloženje in na obalni cesti sem pritisnil do konca. Nekaj sto metrov pred ciljem so se oglasili krči a sem jih ignoriral in jih pripeljal v cilj.
Moram reči, da je bila to ena najtežjih tekem, kar sem jih odpeljal. Presenetila me je vožnja v pečici, čeprav sem pričakoval vročino in bil na njo pripravljen. A v dirkaškem tempu je pač vse drugače. Veliko jih je imelo težave z dehidracijo, krize so se kar vrstile in zdrsov kot posledica megle v glavi je bilo kar precej. Na srečo pa so jo vsi odnesli z udarci in odrgninami. 2 mesto kategorija in 7 absolutno na trasi z mladinci.
Za spremembo smo tokrat po tekmi kar dolgo posedeli in izmenjevali izkušnje in načrte. Čeprav se je dan začel peklensko se je zaključil v prijetnem druženju do večera. To pa je seveda tudi namen udeleževanja takih prireditev. Bottoms Up!
