Ruše bi lahko bile nova zvezda v slovenskem maratonskem ozvezdju. Prizadevno društvo Aktivni Smo, se je letos namreč odločilo organizirati tudi gorsko kolesarski maraton na dveh trasah.

Ker njihove prireditve trajajo cel vikend in je bila nedelja dopoldne še prosta, so se impulzivno odločili, da tekaškemu delu dodajo še kolesarskega. Ta odločitev je prišla sicer dokaj pozno, v začetku julija, zato je bilo le malo časa, da bi maratona, ki so ju poimenovali Gozdni Joža, 37 km in Pohorski Holcer, 65 km, predstavili širši množici.

Tako se nas je zbralo okoli sedemdeset. Malo po številu a toliko bolj vznemirjenih, kaj se pripravlja. Večina je bila domačinov iz bližnje ali daljne okolice. In za prireditev ni boljšega, kot če jo domačini vzamejo za svojo, saj na njih potem lahko vedno računaš.

Sama trasa ni preveč tehnična sta pa obe zahtevni zaradi višinske razlike. Večina trase so dvoslednice in makadam in nekaj lepih izletov v gozdne enoslednice. Organizacija, označitev in usmerjanje je bilo na visokem nivoju. Imel sem občutek, da je to že vsaj tretja izvedba, tako uigrano je vse delovalo. In pet okrepčevalnic na dolgi trasi je bila le pika na i. Organizatorji so takoj po koncu napovedali isti program za naslednje leto in poudarili, da sprejemajo predloge za izboljšanje. Pa ne da je potrebno! Trase se bodo naravno razvijale in dopolnjevale glede na število in pričakovano kvaliteto udeležencev in to je pohvalno. Vse ostalo pa že sedaj deluje kot dobro naoljena mašina.

Start je bil najprej skozi Ruše, kake tri kilometre zaprte vožnje, da se je množica malo raztegnila, kajti pravi štart je bil potem direktno v vzpon. Dolg kake tri kilometre in nas četverica je naredila majhno razliko. Na prvem krajšem spustu nas je ujel še Dešovec in v dolgi klanec 10 km smo šli skupaj. Nekje na prvi tretjini sem moral popustiti saj je bil tempo mladcev zame premočan. Gledal sem jih v daljavi vse do vrha potem pa so izginili. Hitri spust po makadamu je moja slabost in ostal sem sam. Vožnja po planoti, seveda če si sam, te hitro uspava in nekajkrat sem se moral brcniti, ker sem pozabljal, da sem v dirki in so mi pogledi bežali v prelepo naravo. Tam nekje me je ujel še mladec, ki mi je malo pobegnil a sem ga spet ujel in prehitel na naslednji klanec. No, na vrhu klanca sem samo odvil in ga spustil naprej, saj ni imelo smisla, da ga zadržujem. Ni trajalo minuto in že sem ga izgubil iz vida. Spet malo skozi gozd in vožnja okoli luž pa tudi precej izogibanja blatnim luknjam. Vse v veselje gorskega kolesarja! In potem spet vzpon. In tako štirikrat. Garmin Forerunner 235 je pridno zbiral višino. Čeprav ni bilo napovedanih 2600 m je bilo vseeno visokih 2300 m !

Specialized S-Works HT me je silil, da sem pritiskal na pedala kar se je le dalo. Pač ni narejen za lenarjenje, razen seveda če je na izletu. In to vsekakor ni bil izlet. Še tri kilometre da cilja mi kaže FR235 in nekako si mislim, še malo makadama in asfalt in cilj. A ne! Organizator je dobro ocenil, kaj gorski kolesar potrebuje za nasmeh v cilju. Bum, mimo hiše v sadovnjak in na enoslednico. In to s hupserji in eno precej neugodno štajgo pri klopci. In nasmeh od ušes do ušes. Ta enoslednica je, kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin in mi bo prišlo na misel pri omembi Bike Maratona Pohorje. In seveda nežna prha skozi cilj.

Za konec sem bil šesti absolutno in drugi v kategoriji nad 45 let. Vzamem in podpišem!

Čakanje na podelitev in žrebanje nagrad je minilo hitro v izmenjavi vtisov z dirke. Vsesplošna ugotovitev je bila, pohvalno! In vsi so ponavljali, da pridejo spet naslednje leto in bodo glas o prireditvi ponesli v svet.

Izkušnja na Bike maratonu Pohorje je bila zelo dobra. Pohorski gozdovi ponujajo izreden poligon za rekreacijo in tekmovanja v naravi. Ob milih zimah je naravno razmišljanje o nadgrajevanju poletne sezone in gorsko kolesarstvo in teki v naravi so naravni del tega.
In če dodamo še spretne in neutrudljive organizatorje, ki znajo pritegniti tudi prostovoljce, potem so Ruše na dobri poti, da postanejo ena bolj športnih občin v Sloveniji. Če sklepamo po udeležencih iz petnajstih držav na Trailu, se glas o prireditvi hitro širi preko meja. In zakaj ne tudi o Bike maratonu Pohorje!

Še video, ki ga je posnel Bogdan Čučič