Tole bo bolj na kratko ampak mora bit, da vržem iz sebe vso frustracijo in spet grem z veseljem na bajk. Na progi sem bil s Petrom dvakrat. Prvič je bilo bolj spolzko in bil sem nejevoljen, ker so bile še luže in blato po dežju, ki je padal pred mesecem dni. No v soboto sem bil malo boljše volje saj je nekdo vsaj poizkusil z drenažo in blatne jame so počasi izginjale. Prevozil sem vse pasti in to kar lepo za moje sposobnosti.
Od dirke si nisem obetal prav veliko, zaradi tega sem bil na startu zelo sproščen. Malo je manjkalo pa bi ga celo zamudil. Kot se je pozneje izkazalo, sem bil mogoče še preveč sproščen. Pet krogov sem hotel odpeljati v svojem tempu, kar je zame pomenilo, da v prvem krogu ne bom forsiral kot ponavadi. Tako nisem pokrival tekmovalne linije in spustil pred sebe kar nekaj mladih juncev. Na mojo nesrečo pa je glavni junec ostal za menoj tudi po dveh tretjinah prvega kroga. Ko sem že mislil, da bom po ravnini pritisnil me je na vstopu na cesto, med drevesi, kjer ni bilo prostora za dva, glavni junec katapultiral v drevo, ki me je odbilo na štor. To je bil konec dirke! Jasno, da sem nadaljeval a je šlo zelo počasi. Desna stran od gležnja naprej me je zategovala iz metra v meter bolj. Torej počasi do konca. Malo na kolesu, malo poleg njega in na tehničnih spustih najhitreje odkar vozim Kamniški kros. No vsaj delni uspeh.
Če ne bi bilo Mirka in Judite bi se takoj po zaključku odpravil domov. Tako pa mi je njuna družba in pivo, pomagala do boljše volje in ko so se pridružili še ostali je bolečina izginila; vsaj dokler sem bil pri miru. To je to. Life je lepši s prijatelji. Hvala.
Aja, dva kroga sem zaostal.
