Začetek, da ne bi mogel biti lepši. Ljudje, vreme, organizacija, kolegi, vse na višku. Startamo lepo počasi in z andahtjo vse do konca asfalta. Tam potegnem, da bi raztegnil grupo pred vhodom v gozd in pošljem Petra naprej. Jasno vsi za njim in v trenutku sem nekje na 30-i poziciji. V Landolu pa blamaža.
Nikjer redarja, jaz pa tudi gledam samo kolo pred mano in ko se zavem smo na poti v Šmihel. Zgrešili odcep za Predjamo bigtime! Redar z avtom ujame grupo in jo pošlje nazaj. Jaz v paniki odreagiram najbolj neumno kar je možno in grem še bolj iz smeri. Pa briga me zame, sledila sta mi Denis in Aleš in tako sem zafrknil še njiju. Sori fanta! Dobrih 10 minut dodatka, preden smo spet na pravi poti. V Predjami me daje malodušje in nekako ni prave volje za nadaljevanje. Par minut traja, da spravim glavo v red in spet gre 200W plus naprej. Pritiskam noro in čakam na krče. A glej ga zlomka, le ti se ne pojavijo. Je možno da sem potreboval samo par težkih intervalov čez teden ali je vse le v glavi. Bomo videli naslednji teden. Torej, letim preko Erazma kot še nikoli doslej. Gre samo še za čast in delni rezultat. Vzponi na robu, spusti prav tako.
V cilju pričakujem ploho, ki pa na zadovoljstvo izostane. Namesto, da bi se jaz opravičeval za ovinek, drugi tolažijo mene in jih ne gane preveč. Na koncu se izkaže, da sem spet edini v moji kategoriji in tako sem spet na najvišji stopnički. Moji letniki so se namreč odločili za krajšo razdaljo.
Torej, kar se je nesrečno začelo se je končalo spravljivo in v veselem razpoloženju. Marjan s familijo me je čakal v cilju s pivom in seveda ni ostalo samo pri enem.
Naslednje leto upam spet dirkamo a s poostreno kontrolo na nevralgičnih točkah.
Konec dober vse dobro!
