Sejem bil je živ. Na treningu v petek dopoldne je bil gozd še popolnoma moker. Drseli smo po koreninah in smer si je kolo izbiralo samo. Ni bilo šanse da bi nastavil smer in jo izpeljal kot si si predstavljal. Občutek je bil milo rečeno neugoden. Vdanost v usodo. Italijani so to tekmo vzeli izredno resno, kakor se tudi spodobi za ta rang tekmovanja in odpeljali so tudi deset krogov in več.
Na kritičnih mestih so preizkušali linijo tudi po petkrat, šestkrat, dokler se ni izšla. Marsikaj bi v tem pogledu lahko prevzeli od njih. Naredili so tudi nekaj novih linij, ki si jih traser Miki ni predstavljal. No na koncu se jim je to lepo obrestovalo saj so pobrali cel kup medalj.
Od naše četice je treniral vsak sam, saj nekako nismo našli skupne ure. Kot rečeno me je proga v mokrem malo prestrašila. Že tako po koreninah nisem prav pogumen, mokre in zlizane pa so moj prastrah. Na srečo v petek ni bilo omembe vrednega dežja in proga se je začela sušiti. Popoldne je bilo bistveno bolje in našel sem svojo linijo na progi. Ni bila prav hitra bila pa je moja in samo moja. Na koncu se mi je izšel krog s samo enim sestopom s kolesa in nekaj teka navkreber in nekaj štrikanja po koreninastem spustu. Ker tudi moja pripravljenost za XC ni na nivoju je to pomenilo kako minuto ali minuto in pol bolj počasen krog glede na lansko leto. A evropsko na domačem terenu se pač pelje, mar ne?
Startal sem v prvi vrsti in na fedconi sem bil nekje v sredini. Vzpon po serpentinah in dihanje na škrge. Sredina tekma v vročini se mi je poznala in utrip je komaj prilezel na maksimum. Drugi krog še slabše in to eno prestavo nižje kot na treningu. Panika me sicer ni grabila, bil pa sem jezen nase, ker sem se vlekel kot smrkelj. To je malo pomagalo in moj dizel je začel delovati in na najbolj strmih delih sem našel prestavo višje in se otresel zasledovalcev, ki so mi dihali za ovratnik. Moje počasno oddaljevanje jim je zgleda ubilo voljo in do konca jih nisem več videl.
12. v Evropi v kategoriji Master 4.
Dve prekinitvi treninga zaradi bolezni, prav v fazi hitrosti in sprintov, mi grozno manjkata pri XC-ju. Posebej start je problematičen. Ko pa mi zalaufa dizel, lahko na visokem utripu vozim tri ure in več. Torej spet sem maratonec.
Ostali naši so se tudi dobro odrezali. Osvojili smo mesta od 5. Do 17. In dostojno predstavljali slovenski MTB XC. Seveda bi bilo lahko tudi bolje, nekateri so imeli tehnične težave v zelo dobrem položaju, nekaj padcev je zavrlo napredovanje a treba je priznati, da so bili tujci boljši. V pogovorih so povedali, da so se načrtno pripravljali prav na EP in niso ničesar prepustili naključju. Torej gremo na Evropsko prvenstvo masters 2012, ki bo spet v Kranjski Gori z več elana in še boljšo pripravljenostjo. Upam, da tudi bolj množično. Ni vrag, da ne poberemo tudi kake medalje.