Po dolgih pripravah je končno nastopil štart. Ker je prejšnji dan deževalo je bila proga na nekaterih odsekih pošteno blatna. Na štartu sem pazil, da nebi začel prehitro v najhujši klanec in utrip je bil vseskozi okoli 175. Vzponi so šli zelo dobro, saj sem vseskozi lovil, na spustih, tudi blatnih pa tudi nisem preveč izgubljal in sem jih kmalu po spustih vse polovil.
Vozil sem v grupi petih sotekmovalcev in imel na tretjem vzponu 4 minute zaostanka za šestim v moji kategoriji. Po spustu po makadamu in lepim moštvenim kronometrom smo imeli šestega in petega na 100 m. V evforiji sem pritisnil na pedala in potegnil skupino, da bi jih čim prej ujeli, takrat pa…
Presekalo me je v desni meči, krč. Poizkušam ga razvoziti, pa se le preseli v stegno. Več moči na levo nogo, da bi razbremenil desno, krči v levi. Magnezij, pijača nič ne pomaga. Nekako še držim grupo a na naslednjem vzponu ne gre več. Bolečine so neznosne. V upanju, da bo popustilo, najdem neko prestavno razmerje, ki mi še dopušča vožnjo. Neverjetno a kake pol ure še vozim sam preden me začnejo prehitevati. Vsakič ko poizkusim prestaviti v višjo me spet napadejo krči. V rekreativnem tempu premišljujem o odstopu a ko pridem do naslednje postaje sem že na vzponu proti najvišji točki Schockl. Odločim se da grem do konca. Zberem še zadnje atome samozaupanja in se krčevito povzpnem na vrh. Spust je nor in brez zavor, še glava ne vem če je bila pri stvari, saj se ga ne spomnim prav veliko. Asfalt pred koncem na polno še zadnji vzpon z muko in spust po drsečih koreninah v cilj. Štirinajsto mesto od 32.
Glavni cilj ni izpolnjen zato drugo leto spet. Na cilju sta me pričakala Grega in Andrej in na hitro sem jima lahko opisal dogajanje na progi. Prav prijalo je, da sem se znebil frustracije in vse skupaj ob il na šalo. Hvala fanta.
Dve uri in pol uživanja in veselja in šest ur matranja pa je končna bilanca tega prvenstva. Vse gre v rok…
