Been there done that bi lahko rekel. Devet let se že udeležujem tega maratona z nekaj prekinitvami vmes. To je bil peti ali šesti, tudi sam se ne spomnim več natančno.
Razen prvega, leta 2007, ki me je zasvojil in ko sem naredil dober rezultat, so vsi ostali minili s težavami. Če jih nisem ustvaril sam z napakami pri hidraciji in krči, pa je bila kaka tehnična, kot zlomljen pedal ali strgana veriga. Vmes pa seveda tudi grd padec, ki pa se je končal samo z uda inami in nekajmesečnimi podpludbami.
Na srečo pa tokrat ni bilo tako. Čeprav brez dirk že kak mesec dni, sem se čutil pripravljenega za še en izziv. Golovec mi je dal, kar mi je lahko za ostalo pa sem poskrbel sam.
Dan prej sem odpeljal prvi klanec na Leber z 28% naklonom v dolžini 500 metrov, da sem dobil občutek za bolečino. Pojedel sem vse kar sem našel in popil litre tekočine. Po lepo prespani noči sem se počutil pripravljen.
Zadal sem si, da bom začel mi o in v svojem tempu in v povprečni hitrosti preko 15 km/h prišel v cilj. Že takoj na začetku sem ostal v luknji za prvo grupo. Če so jo nekateri držali do klanca jaz tega nisem poizkušal. Stavil sem na scenarij z Alpen Toura, ko sem za spremembo jaz dohiteval skurjene in ne ostali mene. Čas na Leber je bil zaradi tega zelo povprečen, naslednji segmenti pa so vsi bili boljši kot kdajkoli doslej. Seveda so me dohitevali na spustih a tako pač je in s tem se ne obremenjujem več. Na Šokl je letelo v lepem ritmu in to je bil moj cilj. Na žalost je potem sledilo 20 kilometrov spusta, ki sem ga sicer prevozil brez težav a občutno prepočasi. Proti konkurentom, ki so bili na Šoklu precej za menoj, sem kasiral kar kakih 10 minut. Občutno preveč za vidnejšo uvrstitev a precej hitreje kot v prejšnjih letih.
Drugi krog je bil spet z naskokom v isti 28% klanec. Že na dostopu sem izkoristil Zipvit kvizka v obliki kofeinskega gela. Mislim, da bi brez njega moral na klancu vijugati. Šel sem kake tri minute počasneje kot prvič. Ker se klanec še nadaljuje a z manjšim naklonom si nisem opomogel še kak kilometer. Tokrat mi je spust prišel zelo prav. Ker sem jih poznal sem jih seveda odvozil precej hitreje kot prvič. Po še enem Zipvit kvizku mi tudi klanci niso delali večjega problema. Še šprint na Martinelli in do spusta po grabnu. Tam sem izkoristil še zadnje moči za koncentracijo in bil po šestih urah in osmih minutah v cilju. Povprečna hitrost 15,16 km/h. Cilj dosežen!
Sama uvrstitev je povprečna, 12. mesto a na tem maratonu ni izletnikov. Je namreč evropsko prvenstvo veteranov in nanj pridejo samo tisti, ki si obetajo uvrstitev na vrh ali vsaj deseterico. Poleg tega je bila naša skupina z 18. prijavljenimi številčno najmočnejša.
A to je zame manj pomembno. Enostavno sem potreboval potrditev prav na tem maratonu, ki mi je prinesel toliko razočaranj v teh letih. Zadovoljen sem, da se je vse poklopilo in dobil sem potrditev, da je samo od mene in moje priprave odvisna moja vožnja in da sreča s tem nima nič.
Grac maraton ni več moj Nemesis in gotovo se spet v em. Mogoče ne naslednje leto ampak čez nekaj let dve, tri pa vsekakor.
Sedaj pa sledi jesenska sezona maratonov in mislim, da do konca oktobra ni praznega vikenda. Po pameti Bobi!
