Brez resnih dirk v nogah in s približno predstavo moje forme, sem se spustil v Terra Magico. Vozil sem jo tudi že pred leti a v nemogočih pogojih, ki so spominjali na vesoljni potop. Tokrat nam je vreme šlo na roko in tudi jutranji dež zadnji dan ni pokvaril razpoloženja. Bazo sem imel na Kumparički, kjer so me pedenali in seveda tudi prijazno zbadali tako, da res ni bilo dolgčas. Turistična sezona se je začela in obiskovalcev je z vsakim dnem več. Good times! Edini problem je ogled filmov na tv-ju saj nam ne uspe nobenega pogledati do konca. Prej nas zmanjka po celem dnevu vsega!........
Race report ali kaj bi bilo, če bi bilo.
Prvi dan v Pazinu, pol Maurove trase in ostalo cca. 26 km 660 višincev. Precej razbita trasa z globokimi kolesnicami na nekaj mestih, posebno na spustih, je bila bolj zahtevna kot smo pričakovali. Dobro sem štartal in se presenetljivo dobro počutil na vzponih. Spusti so me seveda malo bremzali, kot ponavadi a tako pač je; chicken! Nekje na sredini sem vozil sam in lovil grupo, ki mi je uhajala kakih 50 metrov. Zmanjšana pozo ost na križišču pa me je stala kilometer viška in kakih 50 m višincev +. Narobe sem zavil in se kar naenkrat znašel na jasi polni skladovnic drv in brez poti naprej. Da sem spet prišel do trase sem moral peš skozi gosto makijo in gozd. Prask sploh ne štejem! Jeza me je spodbudila, da sem do konca pritiskal na vso moč in malo zmanjšal zaostanek. Na koncu se ga je nabralo za minuto in 58 sekund. Vse je del igre.
Na žalost je na enem od globokih spustov padel Peter in precej poškodoval. Pretres in odrgnine po obrazu. Ni bilo lepo. Čim prejšnje okrevanje ti želim!
Ni pa bil edini. Še pet tekmovalcev je grdo padlo, da o zdrsih sploh ne govorimo. Tudi sam sem imel dve situaciji, ki pa sta se srečno končali.
Torej drugi v kategoriji za Tržačanom Domenicom.
Drugi dan, maraton v Tinjanu 55 km, 1500 višincev. Malo treme pred startom zaradi dobrega občutka in super regeneracije. Spet smo štartali kot iz topa. Prijel sem Nedeljka in skupaj smo oddrveli prvih nekaj kilometrov. Ko so se začeli vzponi, ki jih ni bilo malo, sem se oddaljil a na spustih so me spet ujeli. Počutil sem se izredno in tudi strmi in razdrapani vzponi mi niso delali večjih problemov. Tudi po ravnini mi je letelo in po travnikih sem delal razliko. Na žalost je ekipa konkurenta vedno privlekla nazaj in vseskozi se mi je lepil na pete. Lažje je če imaš ekipo s seboj! No, kakih deset kilometrov pred ciljem so omagali in sam me je še držal do zadnjega vzpona potem pa sem se mu odpeljal. Razlika na cilju je bila po občutku večja a uradna ura je pokazala minuto in 30 sekund. Zmaga v kategoriji, vsaj to!
Tretji dan v okolici Poreča, nas je pozdravil jutranji dež. Na srečo je bil droben in je samo malo namočil zemljo a toliko, da sta bila kamenje in trava spolzka in pri veliki hitrosti kar malo neva a. Spet smo štartali na polno. Nekje do petega kilometra se je tempo unesel in razdelil peloton v neštete grupe. Spet sem bil skupaj s Nedeljkom, jasno. Nekje na desetem kilometru pa horror. Na singli, kjer ni bilo možno prehitevati, sem se zapičil v skalo, ki je nisem opazil v travi in preskočil krmilo. Zadnje kolo je za malenkost zgrešilo Veljkovo glavo. Sreča v nesreči. Ko sem se spet spravil na kolo je bilo pred menoj nekaj počasnejših tekmecev, ki jih med drevesi nikakor nisem mogel prehiteti. Ko smo prišli na čistino je bil tekmec in njegova ekipa že sto metrov naprej. Poizkusil sem z lovljenjem a sam razlike na ravnini nisem mogel nadoknaditi. Vse sem stavil na vzpon od reke Mi e. A tega vzpona ni bilo! Organizator je namreč skrajšal traso zaradi dežja in do Mi e sploh nismo prišli. Kar naenkrat sem zagledal tablo 20 km do cilja in šele takrat se mi je posvetilo, da mojega vzpona sploh ne bo. Torej hop po pedalih in v najtežji prestavi naprej. Letelo je kot za stavo in pekoča bolečina se mi je zajedala v noge. Nikogar ni bilo na vidiku, da bi mi vsaj malo pomagal z zavetrjem. Pet kilometrov pred ciljem se je name nalepilo par juniorjev, ki pa niso hoteli menjati in s kletvicami v mislih sem na robu krčev prerinil še zadnji travnik in samo še šoder in malo asfalta. Vsi juniorji so seveda 200 m do cilja začeli šprintati kot nori. Neka, plati pa vrati! I have your numbers!
Ohranil sem skupno drugo mesto in sem zelo zadovoljen. Kaj bi bilo, če bi bilo pa ostane za naslednje tekme. Zima je poplačana!
