Izlet v Južno Afriko pač ni bil samo izlet. Petru sem obljubil, da bo zmagal v mešanih dvojicah in vse je bilo podrejeno temu.
Čeprav sam ni bil prepričan v zmago, taka je pač njegova narava, sem jaz to potenciral do maksimuma. Pred odhodom sem mu to ponavljal skoraj vsak dan in mislim, da mu je šlo že malo na živce.
A vendar, previdni optimizem tu ni na mestu. Cape Epic je preveč pomemben in pretežak, da bi ga lahko odpeljal previdno. Seveda nekaj taktike ne škodi, a ta le takrat, ko imaš zadostno prednost pred zasledovalci. Odhod iz Benetk je po malem spominjal na komedijo zmešnjav. Omejitev prtljage na 30 kg nas je prisilila na tehtanje na letališki tehtnici. Zmagali so geli in ploščice proti supergam in obleki! Jasno je, da potem sploh niso tehtali koles in so nam verjeli na besedo. O sveta preproščina!
Let do Dubaja je minil brez posebnosti.
Tam smo imeli randevu z Ivonne. Srečali smo se brez, da bi se iskali. Dober znak? Starbucks kava za 6 evrov nas je postavila na noge. Tako je naslednjih 10 ur do Cape Towna minilo hitreje, saj smo imeli precej prostora za noge. Letalo je bilo namreč precej prazno.
V CPT nas je že čakal kombi. Opremo smo dobesedno stlačili vanj in čim hitreje v Somerset West v našo bazo Chelaya Lodge. Posestvo s bungalovi in angleško travo za prijetno valjanje. Bazen za namočit in WiFi, ki dela, ne dela. A končno smo tu in dopust se začne.
Izlet v CPT, prijave, kava in ostalo na Waterfrontu, srečanje z Matejem in obisk na katamaranu. In seveda nekaj voženj s kolesom za sprostitev.
Že prva precej adrenalinska, saj sta Peter in Iva končala v townshipu iz katerega sta našla pot s pomočjo dobre duše, ki je jamčila za njiju. Ne sliši se kaj hudega vendar je bilo prelitega kar nekaj mrzlega potu.
Sobota pred prologom je bila namenjena ogledu le tega. Kolesa zložim v kombi in odpeljemo se proti Univerzi CPT kjer je start. Po tednu dni mi vožnja po levi ne dela težav le trd menjalnik, ki ga upravljaš, seveda z levo, me nekajkrat spravi v tretjo namesto v prvo. Nerodno a tako pač je. No tudi to počasi izgine.
Ko jemljemo kolesa iz kombija se pojavi nekaj napetosti, ki je posledica treme. Moja dva sta v redu a prijateljski par, ki je skupaj z nami je malo navit. Ker se mi ne da pregovarjati se odpeljem naprej. In v hrib letim! Vzpon, enoslednice in makadam z rampami na 25-28 %. Lepo držim tempo in vlakec štirih me ujame šele proti vrhu. Spust proti cilju je precej razrit. Nekaj band, precej sledi, ki so globoke a mi ne delajo večjih težav. Zelo sem zadovoljen a kaj ko to ni moja dirka. Čaka me 10 dni pomoči in poročanja. Kolo tako ostane samo za prevoz po šotorišču Cape Epica.
In začne se zares! Rutina tekmovalnega dneva. Vstanem prvi. Kava in plan za tekoči dan. Škripanje s stolom in ropotanje s posodo, da se zbudijo ostali. Vsak zase naredi zajtrk , ki mu ugaja. Pakiram kombi in počakam, da se naložijo. V nervozni tišini jih odpeljem na start etape. Z Nejcem se odpraviva v medijsko središče in pripraviva svojo elektroniko. Dve tri besede z Asleigh o poteku dneva in timeframu in Nejc se odpravi na traso za slikanje. Jaz se odpravim na start, jima vržem v zrak še nekaj puhlic in kako smešnico in vzamem odvečno obleko. In gremo!
Poberem Nejca in s kombijem se odpraviva na eno od spektakula ih točk na trasi. Vsaka etapa ima svoje posebnosti a največkrat je okrepna postaja na posestvih, ki imajo svoj MTB park, ki te spravi v evforijo. Predstavljajte si Biljenske griče ali Kamniški kros na zaprtem posestvu namenjenem samo kolesarjem. Nirvana! Nejc neurnmo o nabira fotografije, jaz pa čakam na moja dva in jima na hitro poročam o situaciji na progi in časovnih razlikah.
Potem se odpraviva v medijski center, kjer jaz naredim osnutek članka in Nejc uredi fotografije. In že je čas za cilj. Vzamem obe vreči z obleko in regeneracijo in ju počakam. V cilj prihajata izmučena, pa četudi sta v vodstvu za slabe pol ure. Afriška divjina pač ne odpušča. Če nisi vseskozi koncentriran in v dirkalnem tempu, te kaj hitro izvrže. In to največkrat ni prijetno.
Kar najhitreje ju spravim pod tuš in potem na masažo. Na srečo sem našel maserki, ki sta specializirani za športno masažo in ne samo za sprostitev. To se nam v naslednjih etapah lepo obrestuje. Tudi po Petrovem padcu, katerega znaki tudi mene spravijo v strah, sta dekleti sposobni vsaj omiliti posledice. Na srečo je samo pretresen in udarjen in brez resnih poškodb. Katrien in Caroline lepo poskrbita za njiju. Pred zadnjo etapo jima v zahvalo podarimo dres vodilnih v mešanih dvojicah. No, to je bilo res zadovoljstvo, saj sta bili zelo hvaležni in sta se počutili kot članici ekipe.
Med masažo jaz v medijskem centru dokončam članek in ga skupaj s slikami objavim. Obvestim urednika, da popravi kar je potrebno in le to deli na socialnih omrežjih.
Po masaži gremo na kosilo/večerjo. Velik zrezek z obilo krompirja, riža in sladico. To vse nas spravi v boljšo voljo in do dnevne podelitve majic se naša dva v miru odpočijeta. Mene medtem čakata kolesi, da ju pregledam, popravim ali dam v popravilo če je potrebno, namažem vse kar mi pride na pamet in spravim v depo.
Po podelitvi ju spravim spat, Petra v šotor in Ivo v kombi in spet v medijskem centru do enajstih odgovarjam na socialnih omrežjih. Prijatelji, znanci in zainteresirana javnost pač to zahtevajo in rad jim ustrežem.
Spat! In spet je štiri zjutraj. Kapučino, pol litra in pregled, kaj se je zgodilo preko noči. Počakam Petra in skupaj greva na zajtrk. Po zajtrku še enkrat preverim kolesi, napumpam gume in čas je za start. In tako naprej in tako naprej.
Vmes pa seveda nešteto traparij: Peter tik pred startom etape opazi luft v krmilnem ležaju. Pet minut pred startom! Ker imam minitool vedno v žepu to na hitro popravim in to na startni črti, ko napovedovalec že odšteva! Uh. Iva mi skriva kombi in nekaj dni potrebujem, da se navadim, da bo pač pri šotoru pol ure pred startom. Peter dan po padcu komaj vstane in je ves trd tudi na startu. Dokler na trackerju ne vidim, da sta s prvimi po polovici etape, imam kepo v želodcu. Po menjavi Ivine gume jo moram dopolniti z zrakom dvakrat preko noči in še zjutraj. Seveda ji tega ne povem in upam, da bo zdržala še štiri ure. Vmes pa tekanje od maserk do mehanika in v medijski center in nazaj. Se ne pritožujem a ni bila lahka.
Kronična neprespanost in utrujenost me položita po koncu Cape Epica. Zbudim se sicer spet ob štirih vendar se samo ob em in spim naprej. In tako nekajkrat. Skupaj kakih 16 ur. Vmes začutim boleče grlo. Pomanjkanje adrenalina je mojo odpo ost zbilo na nulo. Vesel sem, da imajo drugi še toliko moči, da gredo na izlet. Jaz itak nisem prav človek za turistične znamenitosti. Kamorkoli že grem, najdem svoje, ki mi nudijo več zadovoljstva. Tako kot peščena plaža v Gordon’s Bayu in sončni žarki, ki mi v ejo glas in počutje. To je moj način! In potrebujem dva dni brez vrveža.
Čeprav bi z veseljem potoval od plaže do plaže še vsaj kak mesec, je potrebno iti domov. Spet reverse od prihoda, pakiranje, prepričevanje Emiratov, da nam ne računajo viška prtljage in v dveh etapah domov.
Po tednu dni mi manjka Afrika. Njen ritem in njene planjave, kjer vseskozi vidiš horizont, so mi pisane na dušo. Tudi Cape Epic, kot dirka me je pritegnil. Res je matr in safr, a pusti dober občutek. Morda naslednje leto? A bolj z občutkom za uživanje v vožnji po neskončnih enoslednicah skozi planjave in v sozvočju s favno in floro. In po dirki vsaj pet dni plaže in sonca. Najraje Indijski ocean!
Zelo sem vesel, da si je Peter lahko izpolnil dolgoletno željo. Videl sem, da si ne upa pomisliti na zmago, pa čeprav je vedel, da je zanjo sposoben in da sta z Ivo zelo dobro pripravljena. Izpolnil sem obljubo, ki sem mu jo dal pred odhodom in upam, da sem mu vsaj malo olajšal nalogo, ki si jo je zadal. Čeprav sta seveda morala na kolesu vse narediti sama, sva z Nejcem naredila vse, da sva jima olajšala del dneva, ko nista bila na kolesu. Na koncu se je vse izteklo po načrtu in željah in vesel sem, da sem bil del te zgodbe.
In kaj sedaj!
