Deževni teden sem preživel v Ljubljani, kar se vidi tudi po novi grafiki. To naredi dolgčas brez kolesa. V soboto pa je Slavko prijavil izlet na Slivnico in to direkt iz ljubljane. Sam s tem nimam težav, bal pa sem se kako bodo 120 km prenesli drugi sotrpini. Iz Tivolija preko Notranjih in Vnanjih Goric na Borovnico in v hrib do Begunj. Nekajkrat smo se ustavili že vmes za kratke malice, oddih in zbiranje po vzponih. Fantje so se dobro držali le na vzponih so bili polži. Vreme je, hvala Svetovitu, kolikor toliko držalo, čeprav so nas nekajkrat presenetile kapljice z neba.
Vzpon na Slivnico sem pritisnil na tričetrt moči in jih na vrhu počakal na sončku, ki se je pokazalo izza oblakov. Pogled na zelo veliko jezero je bil čudovit. Spili smo enko, nekaj pojedli in že sem jih začel priganjati naprej, ura je bila dve, kar pomeni, da smo potovali skoraj pet ur samo v eno smer. Malo se mi je mudilo, saj nisem pričakoval, da bomo v sedlu cel dan. Bil sem dogovorjen zvečer in tega nisem želel odpovedati. Začel se je razgovor o lakoti, kosilu in podobnem zato sem se na Rakitni zahvalil za dobro družbo in oddirjal preko Barja domov. V domačo smer sem bil bistveno hitrejši. Izlet je bil prav lep, še lepše pa bi bilo če bi mi Slavko povedal, da misli trajati do teme. Pa drugič.
