Tokrat je Ndee prevzel komando in naju z Gregom odpeljal v Istro. Vreme se je sicer vso pot kisalo a ko smo prišli v Rabac se je sonce pokazalo v vsej svoji lepoti. Lepim doživetjem ni nič več stalo na poti. Fanta sta se odpravila na singlsped avanturo jaz pa na 30-kilometrsko furo.
Kot sem predvideval, me je na vzponu zagrabila tekmovalna in sem nabijal pulz kot pri norcih. Prišel sem celo na 189 SU, kar se mi ni zgodilo še nikoli. Predolg počitek je bil zgleda neproduktiven. Poti vrhu klanca sem torej zmanjšal tempo in se priključil grupi zasledovalcev. All was right and easy, do traila skozi gozd. Ne samo da so me drseči kamni pretresli do kraja, začela me je boleti leva roka in nisem se več počutil va o. Na asfaltu sem se ustavil in jo nekaj časa pestoval a ni bilo veliko bolje. Zlagoma sem nadaljeval in čez nekaj časa spet našel motivacijo. Na vzponih sem dohitel in prehitel večino, ki me je prehitela na trailu. Kar naenkrat sem se znašel na asfaltnem vzponu. Tam pa me je Tomaž opozoril, da sem zgrešil traso. Spet sem jo našel kakih dvajset metrov nazaj in po plaži drvel kot za stavo. Twentinajner rules !. Še enkrat v afaltni vzpon, kjer sem spet prehitel par komadov in spust v cilj. Nice! Čeprav pretresen, z razbolelo roko, mi nasmeh na obrazu kar ni izginil. Istra mi je spet dala vse, užitek in trpljenje, lepoto in njen kamen. Love it !
Kakor se je pozneje izkazalo, trase nisem zgrešil samo enkrat in sem tako dobil pribitek kakih 15 minut. A kaj to. Saj ni šlo za dirko. Bila je avantura s najboljšim afterjem letos.
Super družba, foh simplanje, načrtovanje novih avantur, all around biciklov in piva kolikor spiješ. Eden najlepših dni z množico v lajfu. Ležanje na plaži z možgani na off in bicikli na straži. Good times!
Hvala Robi, za trud pri pripravi in organizaciji tvojega dogodka in hvala frendom in znancem za super after. Ponoviti čimprej!
