Tudi obdobje lepega vremena je pripomoglo, da sem že kar nestrpno čakal Parenzano. 40 in več pred prijavljenih v kategoriji je obetalo lepo tekmo. Zaradi spremenjene trase nisem vedel kaj lahko pričakujem, saj nisem imel nikakršne primerjave iz prejšnjih let. Odpravil sem se zgodaj, saj ob pričakovanih 400 udeležencih nisem hotel čakati v vrsti na prijavo in številko.
Formalnosti sem tako hitro opravil in bilo je dovolj časa za kramljanje s prijatelji z obeh strani meje. Mitja me je opozoril, da so pri ogledu trase prejšnji dan opazili, da je štartni spust na novo nasut s šodrom in da se cca. 4 kilometre ugreza do obroča. To ni bila dobra novica zame, ker sem v globokem pesku, zaradi slabih izkušenj, preveč pazljiv.
Ob startu sem se postavil bolj v ospredje in na vstopu v pesek sem bil nekje na deseti poziciji skupno. Na začetku je še nekako šlo a z vsakim kilometrom sem izgubljal pozicijo. Prav oddahnil sem si, ko smo prišli v dolino Mi e. Po kolovozu je začelo leteti kot noro. Imel sem “srečo“, da je na spustu zaostal tudi Korat s Koroške in nalimal sem se nanj. Lovili smo grupo za grupo in na vzponu na Oprtalj dohiteli Gulina, ki se je vozil nekako na petem mestu v kategoriji. Na vzponu se je “šparal“ in odpeljali smo se naprej. Korat je seveda potegnil in se odpeljal. Jaz sem še nekaj časa vlekel Italijane, ki pa so počasi odpadali. Vedel sem, da moram do spusta v Istarske Toplice narediti čim večjo razliko, ker bodo na spustu hitrejši. Vseeno pa sem hotel obdržati še nekaj moči za dolgo ravnino in dva vzpona po Istarskih. Navijal sem nekje na 90 odstotkov in se treh Italijanov znebil šele kak kilometer pred spustom. Vedel sem, da ne bo zadostovalo. Čeprav sem, za svoje razmere, kar hitro peljal kamniti spust, so me trije prehiteli nekje na polovici, še eden in Gulin pa nekje na dveh tretjinah spusta. Ko sem prišel na ravnino jasno ni bilo nikogar več. Po primerjavi GPS trekov večih udeležencev, sem na spustu izgubil pet minut. Z jezo sem pritiskal kolikor sem lahko in pogled nazaj mi je razkril še enega Italijana. Počutil sem se okupiran. Vedel sem, da je bolje, da počakam in se ne kurim zastonj. Skupaj sva pritiskala do drugega vzpona, ki sicer ni bil dolg, imel pa je dele kjer se je naklon bližal 30-im odstotkom. Tu so nas začeli dohitevat najboljši z dolge trase, ki so startali pol ure prej. Obstajala je bojazen, da bodo s seboj pripeljali še kakšnega s kratke, ki se jim bo nalimal, zato ni bilo nobenega počitka. S kolegom iz Italije sva na vzponu na Motovun dohitela še enega iz najine kategorije, ki naju je poizkusil držati, vendar sva se ga s skupnimi napori otresla. Zadnji vzpon je bil prvi spust. Po globokem pesku pet kilometrov. Težko a nekako je šlo. Sede, stoje na vse možne načine čim hitreje. Nekje na polovici vzpona je kompanjone napadel in nisem imel moči, da bi mu sledil.
Torej 10. mesto, ki pa je prej neuspeh. Spusti so moja šibka točka na kateri bo treba delati. Preveč z glavo in premalo z občutkom. No ja, lani sem bil še slabši pri spustu v Istarske.
Sedaj pa bom S-Worksa obesil na klin za kak mesec in se s starim Epicom vozil samo v trgovino in kak izlet s prijatelji, ki me veselo vabijo v gorske koče na žgance in pivo.
