Spet smo šli v Istro. BK Pazin je priredil tekmo za državno prvenstvo Hrvaške v maratonu v in okolici glavnega mesta Istre. Proga je bila kot vedno lepa a napo a saj Mauro neutrudno išče nove načine, da nam nebi bilo prelahko. Jasno je bila tudi izbo o označena in se je bilo na njej nemogoče izgubiti. Jaz sem bil po napo i triu i vožnji pred tekmo malo letargičen. Misli so mi tavale in šele uro pred dirko sem se spomnil na zajtrk.To pač ni bil moj najsvetlejši dan!
Začuda pa se mi je na startu odprlo. Kot mlad junec sem se zaganjal za mlajšimi in jih v klanec prehiteval. Moči sem imel še preveč a sem v evforiji zanemaril, da maraton ne traja le uro in pol. Povprečni tempo na 33-em kilometru je bil nekako 3.15 na kilometer, kar bi bilo dovolj za dobre tri ure, če računam, da bi drugo polovico odpeljal počasneje. A seveda je bilo prelepo, da bi se izšlo. Na 40-em kilometru me je na blagem klancu pri abzicanju presekal krč v levem stegnu. Zmanjšal sem tempo v upanju, da ga bom razvozil a se je le preselil v desno stegno. No ker imam še kako železo v ognju sem vrgel v najnižjo in se dvajset kilometrov peljal izletniško. Željko je bil takrat sicer pred menoj je pa trajalo kar nekaj časa, da sta me prehitela Nedeljko in Čiro. Vse v rok in upam, da je bilo dovolj traparij za ta mesec. Še vedno četrti v klasi.
Dolžan sem še apdejt vzpona na Zasavsko Sveto Goro, ki smo se ga udeležili s klubom. Cestni vzpon, davnhilarji na specialkah jaz na trdaku z 2.0 krampi. To je bilo pač treba odkljukati. Časi; v redu. Šef mi je dal cca. dve minuti.
Pir na vrhu! Done!
