Bogi FastTrack! Vreme se je delalo cel teden, pa se nikakor ni hotelo narediti. Že v torek je v okolici Poreča padla grozna količina dežja in potem še v četrtek štiriu i naliv. Kaj to pomeni za Istro si najbrž lahko predstavljate. Drsalnica po kolovozih in stezah, luže po makadamih in seveda rdeča barva vsepovsod, največ seveda na kolesu in dresu.

Čeprav so mi prav vsi, ki barvajo oblačila zatrdili, da barvanje sintetike ni možno, saj naj barva nebi prijela na gladke niti, jih Istrska zemlja postavlja na laž. Če želiš rdeče/oranžno pikčast dres se moraš smo zapeljati preko mokrega vinograda in voila! Sedaj moram pogruntati samo, kako cel dres prepojiti s to rdečico.

Pred prvo etapo je kazalo na dež in padlo tudi nekaj kapelj a na srečo je pred startom prenehalo in vsaj od zgoraj ni pralo. In poglej ga zlomka, že od starta na polno. Kot splašena živina v nekaj ovinkov po lepljivem vinogradu in utrip močno preko 170. Že čez pet minut mi je šlo na bruhanje saj nisem smel spustiti skupine. Zalepil sem se na velike kronometriste in jih držal po najboljših močeh. Na srečo se je čez čas tempo malo unesel a letelo je kot za stavo. Povprečka po makadamih, gozdu in vinogradih je bila na koncu 26 km/h. Auč! Umazan ko prašič in 5 v kategoriji. Rivalu s Terre Magice sem dal dobri dve minuti. OK!

Naslednji dan se je vreme spet obnašalo podobno. Rahel dež , ki je pred tekmo prenehal. Nič nam ni ostalo prihranjenega. Start iz Tara proti kampu Lante a, kao zaprt. Kaki zaprt! Po asfaltu navzdol je letelo 60. Na ovinku proti kampu sem bil ža spet zadaj. Jajca! No po lepljivih singlah me je SJ na velikih kolesih kar hitro ponesel naprej. Noge so se lepo vrtele in do spusta v dolino Mi e sem bil v dobrem položaju. Po makadamskem spustu pa spet kot po jajcih. Kot rakete so padali mimo mene in spet sem jih moral loviti po makadamu. Grupa je bila na srečo kul in z menjavami smo leteli lepih 30 km/h. Na vzponu presenečenje v obliki nošenja bicikla po skalah in lepljiva singla. Tam pa se mi je odprlo. Po lepljivi zemlji preko drsečih korenin in kamenja mi je šlo odlično. Prehiteval sem kot za stavo in na vrhu ujel kadeta Sandija. Samo “ajmo Sandi“ in že sva letela po njivah nazaj proti Taru. Jasno, da nihče od trojice Italijanov, ki se nama je nalepila na pete ni hotel menjati. A to naju ni zanimalo. Daska do konca. Na cilju so naju odšprintali a četrto mesto z majhnim zaostankom je bilo moje. Skupno peti po dveh dnevih a po nekem čudnem ključu so na oder poklicali samo prve štiri; sic!

Za v Nedeljo in besnih 55 km sem bil torej lepo pripravljen. Na žalost pa sta gumi imeli v sebi samo še dve uri dirkanja. V super položaju, ne daleč od vodilne trojice v kategoriji, mi je oster kamen prerezal steno plašča.  Razpoka za mezinec a jo je Joe’s racing sealant nekako zapolnil. Ena bombica v gumo in gremo. Na afaltu do Toplic se spet približam grupi in na lepljivem kolovozu ob Mi i dohitim kadeta. Malo si odpočijem v zavetrju in ko hočem narediti menjavo poči, kot, da je odneslo zamašek šampanjca. Spet je bil kriv udarec na kamenju, ki je bilo random navoženo na kolovoz in Joe-jev zamašek ni zdržal. Kadet mi hoče pomagati a spodim ga naprej. Druga bombica napolni bolj malo, saj sika skozi razpoko. Spet Joe nekoliko prime a le za kakih 200 m.  Sotrpin, ki se pripelje mimo, mi ponudi zračnico in stlačim jo notri prav počasi, saj mi je motivacija splavala po Mi i. Pri drugem defektu so me namreč prehiteli prav vsi in lepa uvrstitev se mi je izmuznila. No, pa tudi zračnica ni bila popolna rešitev, saj je naredila bulo skozi luknjo in samo vprašanje časa je bilo kdaj bo počila. Počasi sem naredil razpeljavo do fidcone, kjer sem naložil bicikl v  Zorkov avto in se z njim odpravil na pivo v Vižinado. No, ko sem vzel kolo iz Zorkovega avta je bila prazna tudi prednja guma. Torej mi res ni bilo namenjeno. A days work!

Torej dva dobra dneva, en ne preveč zadovoljiv a druženje in pivo na koncu je hitro pregnalo slabo voljo.

Resnega dirkanja za letos je konec. Labinjonski, konec oktobra in Zimska liga, pa že veselo oglašujejo.

Se vidimo Simon!