Old Mutual Joberg2c, ZAR. Experience, adventure also

Teden dni je naokoli. Refleksija in povzetek.

Bil sem na njej in končal sem jo!

Na stara leta sem se odpravil na najtežjo preizkušnjo v življenju, do sedaj! Gorsko kolesarstvo je v dvajsetih letih postalo moj način življenja. Ne bi rekel, da se vse vrti okoli njega, večina pa le. Tu sem spoznal ljudi, ki se mi “prilegajo na kožo” in brez njih bi bilo moje življenje precej pusto. V tem času je družina s Kumparičke predaleč, da bi lahko živel samo z njo in od nje, emocionalno seveda.

In tako je prišla avantura imenovana joberg2c. Devet dnevna etapna dirka za gorske kolesarje v Južni Afriki. 900 kilometrov od Johannesburga pa do obale Indijskega oceana pri mestu Scottburg. Dnevne etape na papirju izgledajo dokaj normalno. Sicer so dolge, okoli 100 kilometrov na dan, a njihova višinska razlika ni prevelika. A sledijo si dan za dnem. Časa za regeneracijo je malo in napor se pozna iz dneva v dan bolj.

Od Johannesburga, kjer je bila prijava in srečanje na oči s Craigom, ki je eden od organizatorjev, nas je pot vodila v Heidelberg. Mestece nekaj deset kilometrov od Joberga, kjer je sedež enega večjih sponzorjev dirke, Karan beef. Jasno je da mesa ne bo zmanjkalo!

Uvodna etapa je bila brez merjenja časa, da smo se navadili na podlago in navigacijo. Moj Garmin64s me je brez težav vodil po trasi a jasno mi je bilo, da je tu bolj važna moja pozornost in da ko konca dirke ne bo vse teklo tako gladko. Okrepne postaje so bile veselica v malem. Prepolne dobrot, ki so spominjale na Velikonočne praznike in polne ljudi, ki so živeli za to da ti polepšajo dan z nasmehom, navijanjem in pomočjo. Posebej otroci so bili navdušeni, ko smo se pripeljali do njih in so pripravili prave navijaške predstave.

Tako je prvih pet ur minilo prav hitro. Nekaj zbadanja s “konkurenco” Petrom in Markom in bili smo v cilju Frankofort. Takoj so otroci pobrali kolesa in jih odpeljali na pranje. Poiskal sem svojo torbo, ki so jo vsak dan dostavili v cilj in našel svoj šotor. Tuširanje in kosilo. Kosilo? Vse kar ti srce poželi in več! Meso, sadje, sladice pijače … Prav nič ni spominjalo na športno prireditev. Vse skupaj je bil velik kmečki praznik z jedačo in pijačo v enormnih količinah. Že prvi dan sva s snemalcem Blažem uvedla obred, ki je postal znan kot sestanek. Pivo če se le da in sem bil sposoben. Mislim, da je bil le en dan brez.

Nato pa poležavanje in malicanje preko celega dneva in seveda klepetanje v nestrpnem pričakovanju nadaljevanja.  Večerja z  mesom na žaru po želji ter enem ali dvema craft pivoma. Dnevna rutina se je zaključila ob mraku ko smo se odpravili spat.

Jutra so bila hladna. V Južni Afriki je sedaj pozna jesen in temperature ponoči so precej nizke. Seveda glede na dnevne, ki dosegajo tudi 30 stopinj. Vstal sem ob pol petih in opravil jutranjo toaleto in pregled kolesa. Specialized SW Sj je bil dobro pripravljen za dirko in z njim nisem imel nikakršnih težav. Veliko maže za verigo in menjava koleščka menjalnika je bilo vse kar je bilo potrebno, da me je pripeljal do obale.

Zajtrki, seveda polni dobrot in v velikih količinah. Ovseni kosmiči, pravkar skuhani z medom so bili moja prva izbira. Potem še nekaj manjših prigrizkov a bolj za okus kot kaj drugega. Vse je šlo tako hitro, da mi je do starta ostala cela ura in nisem vedel kaj bi z njo. Malo sem se ogreval a čas je šel izredno počasi in nervoza se je stopnjevala. Vedel sem, da bom moral jutranji obred malo prilagoditi, saj je bilo čakanje na start etape neugodno.

In start! Prvih nekaj kilometrov zaprtih in potem … bum! Start kot na xc-ju! Po makadamu 40 na uro v filter. Držanje grupe in padanje v drugo. Lovljenje prve in spoznanje, da so pač prehitri. Umeščanje v drugo grupo in dihanje na škrge. Tempo se je nekoliko umiril šele po kaki uri! In potem elastika do konca. Malo v grupi, malo v bežanju iz grupe pa spet v grupi in trganje. Etapa sama ni bila zahtevna a sama hitrost je zahtevala polno pozornost in za ogled pokrajine ni bilo časa. Nekaj singl je popestrilo dogajanje in z grupo, ki bo moja več ali manj preko cele dirke, smo v cilju. Reitz, mestece v divjini z prijaznimi domačini, ki nas spet sprejmejo v svoje naročje. In tako bo vsak dan do konca. Izredna domačnost in občutek pripadnosti, ki se ponavlja iz dneva v dan in naredi popoldneve in večere prijaznejše. Tudi regeneracija je v tem okolju hitrejša pa čeprav se napori stopnjujejo.

Naslednje jutro spet vstanem ob pol petih. Ritual je isti vse dni le zajtrki se malo spreminjajo a porridge je obvezen del le teh. Spet imam preveč časa do starta in premražen ne vem kaj bi s sabo.

No start me kmalu spravi v overheating saj je vsak dan isto. Prva grupa cca. 10 minut nato nekaj nas med grupama cca. 20 minut in nato druga grupa z variacijami do cilja. Tokrat nas je proti koncu etape čakal vzpon na St.Paul, ki ni bil nedolžen. Recimo iz Tihe doline na Zvoh. In potem singla 4 kilometre s pogledom na krajino, ki jemlje dih. Res ima Capetown visoko mizasto goro a tu jih je bilo polno. Sicer nižjih a nič manj veličastnih, ki so ustvarjale mizasto obzorje, kot v pričakovanju obiskovalcev na veselici. In kakšna veselica! Po jezu Sterkfontein do kampa in pogled, ki jemlje dih. Mizaste gore, ki se zrcalijo v kristalnem jezeru. To die for!

Trenutno sem v petdeseterici skupno. Na njenem repu a zadovoljen z vožnjo in uvrstitvijo. Nič se ne šparam. Sicer je avantura in vmes se najde čas za uživanje v pokrajini a dirka je vseeno resna in tako jo tudi jemljem. Brez rezerve!

Od jezu proti kraju Emseni. Ta je že v pokrajini Kwazulu Natal. To pomeni, da se bomo pričeli spuščati proti morju. A do cilja je še daleč. Singl je čedalje več. Tudi makadama ne zmanjka a je nekje v normalah za tako dolge etape. A single so osupljive! Najprej nekaj kilometrska vožnja po precej večjem bratrancu Kraškega roba z osupljivim pogledom preko do horizonta. In potem spust z njega. Poezija v gibanju. Sicer tehnično a precej široko in utrjeno. Serpentine in flow 5 kilometrov. Srce postoj! Kuclji in pump do konca etape in v evforiji zadnji kilometer na polno v cilj. Sonce žge na polno. Opeklo me je že v prvi etapi. Sicer sem prešaltal na višji faktor in je sedaj bolje a v media centru sem že poznan kot “rdeči”. Na srečo je le kozmetično in v resnici ne peče. So pa linije potegnjene kot s svinčnikom.

Peti dan. Dan, ki bi lahko bil usoden. Najdaljša etapa 122 kilometrov. Zaprta vožnja kakih dvajset kilometrov do mesta Winterton. Na začetku so ljudje še pozorni a je z vsakim kilometrom slabše. Ko pridemo na asfalt pa je sploh razpuščena banda. Držim se spredaj, da bi se izognil nespretnim a … V mestu se grupa raztrga, saj se moramo ustaviti na semaforju. Nič takega a nekdo zadaj je v polnem klepetu in nepozoren na dogajanje okoli njega. In prav ta, 90 kilogramov in 190 cm mišic, se z nezmanjšano hitrostjo zaleti v moj hrbet. S krmilom v ledvica. Padem na asfalt. Ljudje okoli mene prestrašeni jaz pa za nekaj trenutkov out. Sedim na tleh vsi okoli mene mi poizkušajo pomagati a jaz ne morem vstati. Sedim kot kup nesreče sredi ceste. Poizkušam vstati a me leva noga ne uboga. Bolečina v ledvenem delu je neznosna. Sotekmovalci me nekako spravijo na kolo in mi pomagajo do startnega prostora. Na srečo čakamo ostalih 500, da se postavijo na start in nekako se poizkušam sestaviti. Bolečina pulzira iz ledvenega dela v levo nogo in na njej sploh nimam opore. A na to, da ne bi startal sploh nisem pomislil. Preveč truda in čustev sem vložil v to avanturo, da bi jo kar tako prekinil!

moj iPhone 5SE, ki je presteregel ročko zavore. bil je še precej bolj upognjen pred prvim ravnanjem. bojim se kaj bi bilo brez njega. dela pa še naprej brez napak

In start. Tokrat se ne borim za grupo. Poizkušam le najti najbolj udobno pozicijo na kolesu. Na srečo nas v začetku etape ne razmetava zato je bolečina znosna. Po kaki uri tudi počasi popusti in poizkusim močneje stopiti na pedala. A leva noga ne da. Pojavijo se mravljinci a ko popustim spet izginejo. Torej v pasabl ritmu naprej. Težava je le, da je etapa dolga in z kar nekaj vzponi. Le te moram odpeljati stoje, ker leva noga drugače ne da. Potem pa še zadnji vzpon in megla! Na platoju rahel dež in veter ter megla, da jo režeš z nožem. Na srečo je cilj v internatu Clifton School in šolske zgradbe nam nudijo zavetje. Vsakodnevni ritual se ponavlja a danes malo … precej počasneje kot doslej. Vlečem se kot megla po internatu in vsakomur, ki ima pet minut časa razlagam zakaj in kako. Jamram do onemoglosti in se smilim sam sebi. Gotovo so me vsi imeli poln kufer a njihova pozornost mi je močno pomagala preko najnižje točke počutja.

Obisk pri zdravniku me strezni in mi da perspektivo. Močan udarec v ledveni del, podkožna udarnina na ledvici. Če bo na wc-ju vse v redu je to to. Bolečina ponavadi izgine v tednu, desetih dneh. Painkilerji vsak dan do konca dirke. Če se pojavijo mravljinci v nogi jih ne smem razvoziti ampak nogo manj obremeniti. Fucking dobra diagnoza za naslednje štiri dni. Gremo pa v single in tehnični teren. Ma jebiga, če ne bo huje bo v redu.

Vreme, bolečina in smiljenje samemu sebi me prepričata, da spim v knjižnici kjer je media center. Na tleh! Karkoli mehkega pod hrbtom je samo huje. Po napol prespani noči mi vsaj ni potrebno stati v vrsti za wc saj je knjižnica opremljena z lastno kopalnico. Full breakfast, painkilerji in start. Čas vstajanja sem prilagodil in ga podaljšal za 45 minut. Tako nimam časa za premišljevanje pred startom in rutina me pomirja.

Seveda je najbolj strm klanec na vsej dirki prav v tej etapi. Sic! Sicer samo dva kilometra a ena na ena. Abzic in ajdi. Upravljam s počutjem in ko sem dodobra ogret, gre skoraj brez težav. Preko pašnikov, ki na prvi pogled spominjajo na Veliko planino, po singlah do spusta, ki so ga v zadnjih dveh mesecih naredili na roko prav za to dirko. 32 serpentin, urezanih v pobočje in flow do planote Zulu kraljestva. Nebesa! Tu nas pozdravi skoraj celotno pleme poglavarja Zume. Otroci so neverjetno prisrčni in prijazni. Na vsak način nam hočejo pomagati in stisniti roko. Kar žal mi je da je dirka in se lahko ustavim le za trenutek in jim podam roko. Previdno skriti pred “zahodnjaško potrošniško družbo” so primer po katerem bi se morali zgledovati vsi. Solidarnost in prijateljstvo so njihove vrednote, ki jih ne pozabijo niti, ko se spustijo v dolino. In po šoli se vrnejo domov in prispevajo v skupnost ali pa to delajo iz daljave urbanih središč iz celega sveta.

Iz Zulujskega kraljestva se kot v holivudskem spektaklu spuščamo v skozi meglice po peš poti, ki je bila še desetletja nazaj njihova edina povezava z ostalim svetom. Občutek je povzdigujoč. Pozitivna energija plemena se za trenutek naseli v tebi in ti da občutek nepremagljivosti. Ta del bo v meni ostal še dolgo!

Naslednji dan se začne resno spuščanje proti obali Indijskega oceana. Pokrajina se spreminja v Dolenjsko in preko kamnitih singl se spustimo v gozdove. Dobrodošla senca, pa tudi single napletene skozi gozd in tesne okoli ramen te spravijo v dobro voljo. Vse je dobilo svoj ritem. Vožnja, življenje, spanje, hrana, družba … Znameniti ovinkasti pontonski most je nekaj posebnega. Če imaš srečo, kot jaz, se nanj pripelješ sam in imaš občutek kot da voziš po površini reke. Breztežnost v paradižu. Ali je kaj lepšega?

V Mackenzie klubu z Blažem nadaljujeva najine sestanke, ki sem jih prekinil v internatu. Gre na bolje a vseeno jamram. Navada ali iskanje pozornosti? Who the fuck knows! Poizkusim z masažo in podkožnimi iglami. Dekle je izredno prijazno in mi poizkuša pomagati na vse načine. Njene nežne roke in njihova toplina mi za nekaj ur prinesejo olajšanje. Vzame si čas in urnik ni njena omejitev. Prav ta neobremenjenost s časom, ko nekdo potrebuje pomoč in nasvet me je najbolj prevzela. In to ne glede na barvo kože ali izobrazbo. Južnoafričani so v večini pač taki. Zgodovina jih je naučila, da človek pač ni otok in da skupnost nekaj pomeni. Pa čeprav so se to naučili preko težkih preizkušenj. Nazadnje mi še zatejpa oporo na hrbet za naslednje dni in zaželi srečo. Moje plačilo se zdi prav smešno v primerjavi s počutjem in hvaležnostjo, ki ju občutim.

Osmi dan je bog ustvaril rock, Proper Wappo pa etapo, ki te po relativno lahkem dnevu sedem spet spomni, da je to dirka. Predzadnji dan se je začel s spustom v dolino Umkomaas. In to kakšnim spustom. 16 kilometrov narejenih singl in zemeljskih poti. Podlaga je kompaktna in serpentine so prijazne. Kamni so, a jih lahko obvoziš in pot je zadosti široka, da nimaš občutka, da boš končal v grmadah. Ko si enkrat na dnu, pa se začne navigacija preko mostičkov in kmetij.

Toliko razgibanega terena, da bi zadostoval za cel teden. Gozdovi in travniki, skalni dropi, gozdne ceste in single, ki navijajo okoli dreves. Vzponi na škrge in potovanje po planoti. Nimaš bolšga!!!

Višek pa je vzpon do druge okrepne postaje, ki jemlje moči, po makadamu na Vršič! Potem še strm vzpon ena na ena in ovinkasto do cilja kakih 20 kilometrov. Vse, kar sem kdaj upal pri vožnji z gorskim kolesom, se je zgodilo na tej etapi. Lahkotno, naporno, povzdigujoče in navdušujoče. Zaenkrat najlepši dan na kolesu v življenju!

Po tem pa seveda pivo, meso na žaru in trapanje dolgo v noč v Jolivetu.

Zadnji dan je trasa hitra. Vožnja do obale Indijskega oceana in plaže! Čas za refleksijo kaj je bilo najboljše, najtežje, najljubše … Vmes nekaj hupserjev in zadnjih 30 kilometrov nabijanje po gladkih singlah, ki so jih zgradili člani Scottburgh Mountain Bike Cluba. To je res lep zaključek fantastične avanture. Potem še preko zaliva in pontonskega mostu z rahlo neugodnim zibajočim občutkom proti koncu in cilj na plaži po 900 kilometrih in štiridesetih urah dirkanja.

Na žalost vreme ni zdržalo in nas je malo namočilo, tako da je kopanje v morju odpadlo. Vse ostalo pa je bilo perfektno.

Dirka je narejena za uživanje in sprostitev. Daleč od doma v odmaknjenih krajih, takrat res misliš samo na gorsko kolesarstvo.

Zbujaš se z mislijo na kolo, voziš z mislijo na kolesarjenje, ješ in piješ ter greš spat z mislijo na kolo. Nič te ne more spraviti iz zena, ki se imenuje gorsko kolesarstvo.

Joberg2c je mlin, ki te pretrese in zmelje in te izvrže prenovljenega telesno in duševno.

Ko zagledaš zadnji pontonski most in obalo Indijskega oceana, je vse poplačano. Je dolga, naporna, polna preizkušenj. A obenem velika nagrada in test karakterja, ki ga lahko najdeš v Južni Afriki.

Le ta ima še okoli 60 (šestdeset) etapnih dirk preko celega leta. A joberg2c je najdaljša po dolžini in dnevih in ima zaradi tega posebno mesto. Tu se zberemo tekmovalci, rekreativci, avanturisti in bleferji in prav vsak dobi na njej tisto kar je iskal. Na koncu ni razočaranja saj v devetih dneh in 900 kilometrih prav vsak najde nekaj, kar ga je zadovoljilo in naredilo preizkušnjo popolno.

when the prize is right …

Uvrstitev niti ni pomembna pa vseeno: 62. Generalno, 32. Solo kategorija in …

Še kdaj? Prav gotovo to ni bil zadnji joberg2c. So še drugi izzivi a tja se bom zagotovo še vrnil. Srednjeročni plan bi rekel.

Veličastnost dirke in pokrajine si oglejte na fotografijah Nejca in Urbana Vesela, ki sta nas spremljala skozi dirko. Video pa je delo Blaža Omana, ki mi je reševal “življenje in odnašal rit” skozi dirko in po njej.. Hvala fantje !!!