No pa se je končala praznična norost. Saj ne, da sem se je aktivno udeležil a vendar so stranski produkti obležali na mojem pasu. Torej gremo v izgubljanje.
Začetek tedna je bil sicer hladen kot na Finskem a je sonček preko dneva lepo grel v hrbet in uživanje v hosti in kamenju je bilo popolno.
Nekajkrat na nadmorsko višino nič in nazaj na 150mnv in si dobro pregret. S seboj sem vzel tudi Green Mean Machine letnik 1990 in težo okoli 10 kg, ki pa se vseeno precej bolje izkaže na asfaltu, kot Epic. No vsaj moment obdrži in ni potrebno ves čas pritiskati na pedala na polno. Sedaj se je precej ogrelo in ker je bilo tudi nekaj dežja je cesta idealka. Je precej umazana, ker kmetijska mehanizacija seveda ne počiva in sem zato po vožnji pikčast kot postrv.
Imam neverjetno srečo, da vsakokrat srečam bando iz Loborike a vedno mi pridejo nasproti na pol poti. Kako minuto premišljujem, da bi se ob il in šel z njimi a tega vseeno ne naredim. Neko mi je ljubše matranje v tišini in v svojem tempu. Seveda pa tudi kapučin na sredi runde bolj paše v kontemplaciji samotnega jezdeca. Misli se mi podijo po glavi in načrti se mi rišejo kar sami v oblakih, ko se podim po rolingih proti Rovinju. Če bi vsaj četrtina ostala bo super.
Jutri grem pogledat v Žminj na La Ligo. Netekmovalno saj grem celo pot s kolesom. Če bo preveč blatno bom o krogu dobro premislil- ma važno je, da vidim Zorka, Maura, Popa in ostale.
