Združil sem prijetno s koristnim in tokrat za bazo imel Kumparičko. Če že ne preveč športno, pa vsekakor prijetno toplo pri srcu in s hrano za delo na njivi. Familija zdrava in zadovoljna in jaz vesel kot traktor. Deljenje energije me je spet napolnilo za kak mesec, potem pa moram spet dol.
To je sicer pomenilo, da sem se na dirke vozil kako uro, a vse to vzamem v zakup za toplino.
Sicer pa je prva etapa potekala po načrtu. Iz Funtane smo se zapodili kot podivjani biki v vinograde in naprej v blato in boško. Ne vem, kaj pomeni ta fascinacija z blatnimi odseki v Istri, ali vsaj Parenzani in TerraMagici. Čeprav so obvozi že urejeni in le kakih sto metrov dalje, jih ne izkoristijo in nas namenoma pošljejo v blato. Saj sebe operem, kolo in njegovi deli pa trpijo in se v vikendu obrabijo kot prej v šestih mesecih. Ne predstavljam si kakšen je strošek, če kolesa ne servisiraš sam. Mene samo ležaji stanejo cca 100 evrov, če pa bi računal tudi delo… Raje ne pomislim!
Držal sem Italijane, ki so se me seveda poizkušali znebiti. Vsak kilometer je napadel zdaj eden zdaj drugi. Nekako sem pokrival napade do par kilometrov pred ciljem. Potem pa mi je zmanjkalo moči. Kaka minuta zaostanka za Italijani a spredaj sta bila dva močna Čeha na katera niso računali ne oni ne jaz. Bila sta razred zase in videlo se je, da jima ne moremo do živega.
Druga etapa Tar in dolina Mi e z vzponom nazaj. Dobro sem štartal, noge so se vrtele in ob jena trasa mi je odgovarjala. Tehničen spust po stezicah v dolino Mi e je ohranjal razliko, ki sem si jo privozil da tam. Na dokaj zanesljivem tretjem mestu v kategoriji drvimo po ravnini z globokimi kolesnicami in prečnimi kanali. Pri enem od teh se zalomi. Prvo kolo kar naenkrat izgine v par deset centimetrov globokem kanalu in katapultira me kake tri metre na glavo. Padec sicer na travnik a pretrese me do amena. Kake pet minut sedim na tleh in prihajam k sebi. V glavi se mi vrti in malo mi je slabo a se vseeno odločim za nadaljevanje. Tekmeci me prehitijo šele na sredi vzpona, ki ga odpeljem na robu slabosti. Ko se poravna spet nekoliko pridem k sebi in naslednji vlakec, ki ga lahko držim, me pripelje na šesto mesto.
Doma se malo smilim sam sebi, počivam a glava nikakor ni prava. Še vedno se ne spomnim kako sem prevozil tri kilometre do vzpona. O moj jejzus.
V nedeljo se zbudim precej zgodaj in z bolečino v glavi. Ni kaj strašnega a vseeno neugodno. Grem v Vižinado in kako uro pred startom maratona je glava malo bolje. Nekako se odločim, da bom štartal in rezervirano odpeljal dirko. Zabičal pa sem si, da končam ob prvem znaku slabosti. Šlo je res rezervirano, še posebej na prvem spustu, saj nisem bil čisto suveren. Potem je šlo iz kilometra v kilometer bolje in nekako sem našel tempo, ki sem ga bil sposoben to nedeljo. Jasno sem spet z jezo odpeljal blatnih do kolen in s travo zapacanih pet kilometrov, na srečo brez padcev. Na zadnjem vzponu sem pobral še nekaj sotekmovalcev in prišel na osmo mesto, kar pomeni četrto od tistih, ki smo vozili tri dni.
Spravljiv konec torej, čeprav še sedaj nisem čisto pravi. Pa saj to ne bom nikoli!
Čaka nas še Loka in mogoče Labin, čeprav ni nikakršnega glasu od Faragune. Upam na najboljše.
