Holy shit, to je pa bil vikend. Po dolgem času sem spet videl mojo najljubšo familijo. In ker to ni bilo zadosti še par njih. Dnevi do petka so minili kot v megli. Pa ne samo zaradi malvazije. Naši so OK in to je najvažneje. Aja, Tita ima vozniški izpit!!!

Po drugi strani pa Premantura. Mario, Mihael, Fritz in ostali so spet presegli sami sebe. Vem, da so za to delali celo leto a vseeno me je vrglo na rit, ko sem videl tektonske spremembe. Če govorim o trasi; ta je ostala ista vendar je sedaj urejena, kot najboljše UCI v Evropi in je trajna. Mesta za prehitevanje so lepo vključena v tok in če si močan ti ni težko priti mimo.

Televizijski prenos moške dirke je bil zadetek v polno. Čisto primerljivo s Svetovnim pokalom. Šef Andrej je bil ko komentator in se je odlično odrezal.

Jaz sem štartal oba dneva. Na krosu sem bil zadržan na začetku, ker sem pričakoval gnečo. Vendar pa je bila do našega starta luknja kake minute. Tako sem polovico makadama prešprical, ko pa sem opazil, da je prostor sem pritisnil do konca. No, tudi to ni pomagalo, da v hupserju pod daljnovodom ne bi hodil. Vsakoletni zamašek se je ponovil tudi tokrat in uvodni krog sem porabil za lovljenje. To mi je šlo dobro od rok in v zadnjem krogu sem dohitel Tineta. Vendar pa mi to ni dosti pomagalo, saj je bila druga polovica kroga njegov teren s spusti in mi je ušel na koncu za kakih 30 sekund. A vendar forma je tu in sem zelo zadovoljen. Prav zanima me kako bi bilo če bi z Relvisom štartala skupaj. Garmin Forerunner 235 je pokazal, da me je v virtualni dirki pošolal na krog za kakih deset sekund. Letos je preskočil en cel razred in leti kot sekira.

Po krosu je bilo še veliko klepetanja in domačega piva ter krofov in kar prepozno sem se odpravil na Kumparičko. Čeprav sem se tam hitro spravil v posteljo, sem imel občutek, da me je fino prepihalo.

Na maratonu po Kamenjaku sem se dogovoril, da mi dovolijo odpeljati tri kroge. Potreboval sem malo daljšo dirko, da vidim koliko zdržim na polno v cca treh urah. In šlo je. Čeprav me je na štartu že malo mrazilo sem se pognal kot puščica. Do vrha asfalta sem se uvrstil za Tanjo in jo imel v svojem vidnem polju skoraj do konca. Ker nisem bil prepričan če je moj tempo v pravi, sem mogoče vozil malo preveč zadržano. Čeprav je podlaga na Kamenjaku brutalna, moj S-Works Stumpjumper ni imel nikakršnih težav. Jaz pa tudi ne z njim. Čeprav sem imel S-Works izvedbo Fast Trak pnevmatik, to ni bil nikakršen problem. Ko sta mimo pridrvela Dejan in Denis sem priključil in ju držal. Na polovici dirke pa sem spet konzervativno premišljeval o še enem krogu in sem ju izpustil. A vseeno sem tri kroge odpeljal globoko pod tremi urami. Slabih trideset minut za zmagovalcem v elitni kategoriji je pokazal moj Garmin Forerunner 235. To pa je že zaostanek, ki me razveseljuje.

Čeprav sem preko vikenda pokuril prav vse šibice in tole pišem v postelji z vročino, sem zelo zadovoljen. Priprave so bile kvalitetne in z veseljem se odpravljam na Joberg2c. Strah in nervoza sta bila torej odveč. Avanturi tako nič ne stoji na poti.

To bo če veselo!

Hvala za slike frendi s FB !