Roc d’Azur, ali ga ljubiš ali sovražiš!

Roc d’Azur je poseben dogodek, poln včasih nasprotujočih okusov, ampak vsekakor uspešen. Dokaz je 33 let tradicije, ki naredijo zgodovino, bogato z zgodbami in čustvi, poln uspehov. A vendar ni vse zlato, kar se sveti!

Številke so impresivne, z več kot 100.000 obiskovalci, 300 razstavljavcev in 26.000 tekmovalcev, ki so razpršeni na številnih tekmovanjih v štirih dneh, vendar ali so vsi zadovoljni?

Dogodka te velikosti ni enostavno organizirati in upravljati. V kombinaciji številnih predlaganih dogodkov je bilo težko slediti vsem in včasih so tudi navodila nejasna in obstaja nevarnost, da se vrtiš v krogu po ogromni Bazi narave Francois-Léotard di Fréjus.

Nato pa še dirke na zahtevnih terenih Massif des Maures, vsekakor zanimive, vendar velikokrat prevelika množica, z več dirkami, ki se v nekaterih primerih prepletajo in ustvarjajo dodatno zmedo.

Večina seveda vzame dirke kot zabavo, vendar se morate večkrat odpovedati svoji liniji in biti pripravljeni stati v koloni, ki je podobna zmedi na avtocesti v poletnem vikendu. Če imate tekmovalne ambicije je nujno startati s prvim blokom, v nasprotnem primeru boste lahko precej nervozni, saj, če odštejemo profesionalce, startni položaj ni odvisen od kvalitete ampak od vrstnega reda prijave in že v prvem bloku vidite slabše pripravljene, s planinskimi nahrbtniki, kamero za ovekovečenje avanture z edinim namenom dokončanja “izkušnje”.

Če ste resen tekmovalec in niste prepričani, da lahko startate za elito, je priporočljivo, da se pridružite eni izmed mnogih dirk v katerih je gneča manjša in se izogibate osrednjima dogodkoma, Roc maratonu v petek in v nedeljo dirki Roc d’Azur. Svetujem vam, da sledite, kot gledalci, sledeč s kolesom. V kratkem času lahko dosežete najbolj spektakularne znamenitosti, kot so spust Fournel, Col du Bougnon in spektakularen prehod preko plaže nekaj kilometrov naprej, kjer lahko občudujete potek tekmovanja z velikimi imeni.

Roc pa ni samo dirka. Je tudi sejem koles in opreme in predstava, kjer lahko občudujete novosti, izdelke v fazi razvoja, ki mogoče nikoli ne bodo končali v trgovini, a so predmet špekulacij in podžigajo dialog.
Toda Roc je Roc, če se ga udeležite s pravim odnosom, vam bo vrnil z veliko zadovoljstva, tistega zadovoljstva, ki prepriča na tisoče oboževalcev, da se vračajo tja vsako leto znova.

Jaz sem startal vse štiri dni. Prvi dan kratkih a sladkih 23 km, ki so šli preko vseh pomembnih segmentov. Z mojim SJ-em sem bil kar hiter glede na razmere. Visoka povprečna hitrost in tehnična trasa sta zahtevali dobro koncentracijo. Pripeljal sem se na deseto v kategoriji, ki je štela 37! tekmovalcev. Toliko nas je bilo nazadnje na svetovnem prvenstvu.

Druga etapa pa je že bila nekaj posebnega. V okviru Roca je Specialized naredil tudi predstavitev Epic HT trdaka, novega orodja za krose in maratone. Takoj po moji dirki, smo imeli testno vožnjo z modeli Pro. Pretežno po istih poteh kot poprej, sem hitro začutil razliko, predvsem na spustih. Dobro sem se počutil in bil, za moje pojme, suveren. Imel sem zaupanje vase in svoje sposobnosti, saj se je kolo nežno a natančno odzivalo mojemu navigiranju. Krmilo, ki je pri SJ-ju včasih malo nemirno v zapletenih situacijah, je bilo pri Epic HT mirno in kolo je mojo linijo izpeljalo brez popravljanja le te. Kakšen užitek!

Po predstavitvi mi je Sean, predstavnik Specializeda, ponudil, da z Epic HT-jem oddirkam celotni Roc. Hitro sem ga prijel za besedo in v naslednje pol ure je Tomas na kolo namestil mojo gonilko in odstranil distančnike pod fajfo.

Naslednji dan 82 km. Vreme je bilo na srečo idealno. Vse dni okoli 25 stopinj in sonce. Bikers paradise! Spet je letelo, saj je bila trasa večinoma ista vse dni, le s kakim ovinkom in loopom več. Opazil sem, da je Epic HT bolj suveren tudi na vzponih. Posebej bolj tehnični deli, so bili lažje vozljivi, kot dan poprej s SJ-em. Tako sem privarčeval nekaj moči za zaključek dirke, pa čeprav sem zadnje hupserje na 25%+, napadal in jih prav vse tudi zvozil. Dober občutek in kar malo ponosa. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo fantastičnih. Preko plaže z mivko, na lepo stezo tik ob morju in še enkrat preko plaže nazaj. Ker sem vedel, da bom tu vozil še dva dni, sem se bolj posvetil dirkanju in manj razgledu, čeprav me je vleklo. Po ravnini do cilja je letelo kot pri norcih. Moteče pri dirki je bilo edino, da so se križale trase različnih kategorij in je bilo tako kar nekaj prometa in ustavljanja. Prišel sem na petnajsto mesto kategorije, saj sem med dirko preveč prijazen in raje počakam, da se ljudje sami umaknejo in jih ne priganjam in spravljam v nevarnost. Večina tekmovalcev pa v dirki izgubi vse oliko, previdnost in ozir do sotekmovalcev.

Petek je bil dan za razglede, 42 km. Čeprav sem dirkal, sem se bolj posvetil temu kje dirkam in ne sotekmovalcem. Razgledi so bili fantastični. Pogled na Saint-Tropez, pa Aygulf in Frejus ter Saint Michelle. To die for. Vseeno pa sem spuste vzel resno in jih odvozil še bolj tekoče kot prejšnje dneve. Še vedno na petnajstem mestu.

Regeneracije je bilo tokrat malo več. Testni event se je namreč zaključil dan poprej in popoldne je bilo samo moje in ne hektično kakor na predstavitvi in pogovori globoko v noč prejšnje dni. Plaža, preko katere smo vozili vse dni, je bila dobro mesto za počitek. Vrvež me ni motil in bilo je prav prijetno uživati zadnje sončne dneve s stekleničko hladnega v roki. Potem pa seveda palačinke s čokolado in v krpe. Za zadnji dan sem si zadal kar precej.

Start je bil v nedeljo malo pozneje, tako, da nas je sonce grelo že od začetka. Pošteno sem pritisnil na pedala in Epic HT je kar letel preko travnika. Tudi po ravnini do kampa in vzpona nisem popuščal in na vzponu dodal še turbo. Zmotno sem bil prepričan, da se bom tako izognil zastojem. No, zastojem sem se sicer res izognil a prišel sem med podivjano množico prepotentnih amaterskih tekmovalcev, ki jim ni bilo mar niti zase, kaj šele za druge. Umaknil sem se proti grmovju a našel se je idiot, ki me je prehitel skozi grmovje in ob tem zataknil moje krmilo in ga obrnil za 90 stopinj. Seveda me je skipalo preko krmila na glavo in podlakti. Šok, nejevera in umikanje kolesa s poti. Sedim ob robu, dokler se mi ne neha vrteti in tipam okončine. Na srečo je bilo vse v redu, razen seveda globljih odrgnin in krvavih podlakti. Nekaj časa sem potreboval, da sem spet prišel v ritem. Dirko sem odkljukal in nameraval v zmernem ritmu do cilja. Ustavil sem se seveda pri dekletih iz Gorske reševalne, ki sta mi očistili rane in jih zaščitili pred prahom s povojem. Lepo sem se jima zahvalil v moji francoščini in zlagoma naprej. A glej hudiča! Mimo mene padajo osebki, ki jim tega ne bi pripisal in spet me adrenalin potegne v tekmovalni tempo. Od tedaj naprej mi Garmin Forerunner 235 v povezavi s Stravo kaže samo najboljše čase na segmentih. Spusti kot po tračnicah, zadnji vzponi na abzic, makadam na robu pameti in preko plaže brez sestopanja. Fak, po ravnini do cilja je letelo skoraj 40 km/h. Ob šajbi 32 in zobniku 10 je to največ kar je možno z kadenco okoli 100. Abzical sem tudi ves travnik do cilja in po cilju padel direktno v šank s pivom. Regeneracija 1A. Glede na vse sem bil hudičevo dober. Izgubil sem sicer dve mesti v skupni uvrstitvi a sem zadovoljen. Predvsem z zadnjima dvema urama te etapne dirke. Moči za izvoz tudi na koncu, tudi po zaslugi Epic HT-ja in Golovca. Good times.

Kot rečeno je Roc d’Azur praznik. Praznik kolesarstva in tekmovanja. Organizacija misli prav na vse in če nisi ravno v prvih vrstah na startu, potrebuješ samo malo potrpljenja in dobro voljo. Nedvomno to ni bilo zadnjič. Dvomim, da bom šel vse štiri dni, saj je trasa večinoma ista in postane malo monotono, a Roc maraton 82 in Roc d’Azur 54 vsekakor.

Skratka, izreden podaljšan vikend na Francoski Rivieri, ki ga mirne vesti priporočam vsakemu. Prijave za 2017 se počasi odpirajo!