Dan je bil nor. Zaradi zgodnjega starta sem moral iz LJ že ob pol šestih zjutraj. Lučka za bencin se prižge v Litiji a pumpe se odpirajo šele ob sedmih. Do Krškega se pripeljem na hlape.V Samobor pridem ravno po osmi maši in zato še dobim parki i prostor. Ker je krog precej dolg se hitro odpravim na ogled. Preseneti me precej dolg klanec in pa seveda par odsekov na glavo a nekako vse prevozim. To se izkaže kot usodno, saj me samozavest na tekmi, premami v usodno napako.
Štartam super. Nekako se uvrstim za Tinetom a čutim, da gre lahko tudi bolje. V drugem delu klanca se odpeljem naprej in na vrhu asfalta sem že precej v ospredju. Po vstopu v gozd, me na hupserjih spet postavita v red Tine in Milan a sledim jima brez težav. Prvi spust na glavo hočem peljati levo na obvoznico a se tam naredi zamašek zaradi zdrsa. V trenutku me premami direktna linija, ki sem jo na ogledu speljal, čeprav počasi. Tudi tokrat pridem mimo obeh skal a potem naletim na tekmovalca, ki je v paniki stisnil zavoro. Seveda to neumnost ponovim tudi jaz in že letim preko krmila na hrbet direktno na okvir tipa pred menoj. Za nekaj sekund mi vzame sapo. Počasi se poberem pretipam in poizkusim nadaljevati. Nekako ne gre najbolje. Ves pretresen in z bolečo nogo, delam napako za napako in še en zdrs me prepriča, da je bolje da se peš odpravim do cilja. Za to potrebujem celo uro!
Po urejanju vtisov ob pivu, seveda ugotovim, da nisem bil edini. Prav vsak je imel svojo zgodbo. Nekaj vrčkov je pomagalo proti bolečinam a čutim, da bo teden precej trd. Ah jebi ga, enkrat se mora tudi to končati. Druga polovica sezone bo super.
