Terra Magica, nekoč etapna dirka, se iz leta v leto spreminja v nek sponzorski festival. Edino, kar je ostalo nespremenjeno so tri dirke v treh dneh ostalo pa gre, na žalost, tekmovalno v maloro. Letos se je nekdo odločil, da bo vzpon, maraton in eliminator. Kje je tu užitek se vprašam. Na Terro pridemo maratonci, ki pričakujemo tri lepe maratonske etape, kot pred leti in ne mišičnjaki, ki razvijajo velike watte na 20 sekund. A je pač kakor je in lahko smo, zgleda, veseli, da dirka sploh je.
Vzpon v petek mi je uspel. Čeprav sem ga pričakoval nekoliko skeptično, so se noge lepo zavrtele in po cca 20-ih minutah sem bil na vrhu. Najhitrejši od letnikov. Jasno je bila za podelitev samo absolutna kategorija v kateri sem zasedel 14. mesto. Po tekmi na Kumparičko in jesti in piti. Ob izmenjavi informacij z W-jem je bila ura hitro polnoč pa tudi kak kozarček rdečega ni manjkal. Izkazalo se je, da je bila to kar lepa priprava za težkih 55 km in 1300 višincev. Za čuda na startu niti nisem bil preveč nemiren. Mogoče dober vtis prejšnjega dne ali pa zaupanje v priprave, mi je dalo dober občutek. In res sem od starta sledil Dejanu in Milanu in ju nisem spustil izpred oči. Vsake toliko sta se mi odpeljala a tudi na spustih se nisem šparal in sem ju na vzponih vedno znova dobil pred oči, pa čeprav kakih 100 metrov spredaj. Na žalost je Dejan dobil defekt in ostal zadaj. Nekaj časa so mi sledili Italijani, ki pa sem se jih otresel v drugi polovici trase, ki je postajala vedno bolj zahtevna. Zadnjih 10 kilometrov je bilo najhujših! Po neshojeni planinski poti, posejani s velikimi kamni. Trava je zakrivala kamne in nenehno sem se zapikoval in izgubljal hitrost, ki je bila resnici na ljubo, pohodniška. Na srečo nisem bil edini in Milan je bil le kakih dvajset metrov pred menoj a vendar ga nisem mogel dohiteti. Na zadnjem makadamskem spustu z nekaj ravninami vmes, sem postrgal še zadnje zaloge in ga dohitel. Skupaj sva prišla na ciljno ravnino. Dogovor je bil da sprintava pri znaku 200 m do cilja. To sva tudi storila a do cilja je bil še ovinek in pri hitrosti 50 km/h je Milana nezadržno potiskalo proti meni. Umikal sem se dokler se je dalo in že bil na travi, ko pa se je pojavilo še grmovje sem silom prilike moral stisniti zavoro. Drugo mesto torej. A vredno kot prvo, saj sem dobil dokončno potrditev dobrega dela v pripravljalnem obdobju.
Zdaj že nestrpno pričakujem Alpen Tour. Štiri dni neskončnih višincev in razmetane podlage. Prava veselica bo!
