Teden leti kot pri norcih. Nekaj opravkov kak članek ali dva in poročilo s Terra Magice se je nekako izgubilo. Najprej sem čakal na kako sliko potem pa …

No, Terra je bila tudi letos rezultatsko uspešna. Privozil sem si tretje mesto. A ni bilo vse tako rožnato kakor je izgledalo na koncu.

Dirka v vročini mi na začetku niti ni bila problem. Startal sem bolj iz ozadja, saj so imeli prednost tekmovalci, ki so startali oba dneva. Nič zato. A vendar se nisem mogel prebiti naprej vse do začetka resnega vzpona. Nato pa sem enostavno pretiraval. Zadal sem si traso 70 km, v klanec pa sem šel na trešhold za 35 km. Takrat še nisem vedel …

In naprej je šlo super. Letelo je po ravnini in na klance sem prehiteval konkurente. Moj Forerunner 235 mi je kazal tempo za 3 ure 35 minut. In tako nekje do razcepa pri petdesetih kilometrih. Tam se je začela bolj groba trasa s skalami v travi in začel sem čutiti poškodbo pri ledvici. Preko cele planjave me je nabijalo in treslo in bolelo je. In tako kako uro. Potem pa kot bi odrezal je bolečina popolnoma izginila. Od takrat je ne čutim več!

Z novim zanosom po pedalih saj je bil tempo vsaj še za 3 ure 45 minut. Spusti lepo preko skal in navijanje okoli dreves. Nekako rutinirano. Potem pa makadam, bolje rečeno s kamni nasuta dvoslednica z nešteto hupserji. Par sem jih oddelal brez težav potem pa krči. Jasno živalski a moral sem jih razvoziti, tu ni bilo vprašanja. Če bi stopil z kolesa bi bilo lahko konec. In tako celo zadnjo uro. Na zadnjem asfaltnem vzponu, bolj zidu, sem našel toliko moči, da sem ga na kadenco in abzic odpeljal zadovoljivo in potem spustil do konca na neprijetnem spustu v cilj. SW Sj je kar letel in me reševal iz zoprnih situacij. Na koncu sem tretje mesto dobil samo 15 sekund pred Brankom. Tudi če bi vedel, da mi je dihal za ovratnik ne bi mogel iti nič hitreje. Torej samo sreča!

Na koncu zelo zadovoljen, da sem prišel v cilj in da smo z Dejanom in Petrom lahko skupaj pozirali za Natašo in Judito.

Krče pa sem razvažal vse do srede!

Dirka je, odkar se je preselila v Rabac preizkusila nekaj formatov. Od tridnevne z eliminatorjem, da dvodnevne z vzponom, ki se je na koncu obdržal. Seveda lahko voziš tudi samo maraton, ki je treh dolžin 35, 50 in slabih 70 kilometrov. Ker je dirka rekreativna se lahko na poti odločiš katera razdalja ti najbolj prija.

Roce je kot že prejšnja leta dirko lepo organiziral. Trasa je bila lepo označena in špura pokošena in pograbljena, kar sicer ni pravilo na drugih maratonih. Tako ni bilo bojazni, da bi se trava nabirala v menjalniku. In to je velik plus! Tudi podpora Valamara je garant za dobro prireditev. Kot hoteli, ki podpirajo kolesarski turizem so v dirki našli svojo priložnost za popularizacijo in reklamo. In to se jim že obrestuje. Kapacitete v predsezoni so kar dobro napolnjene s kolesarji iz vse Evrope.

Čeprav bi si želel, da dirka pridobi višji status pa me ne moti tudi če ostane “rekreativna”. Dirko delajo tekmovalci in zaradi nas Terra Magica ni prav nič rekreativna. Pa tudi trasa ne!

Naslednje leto spet!