Štirinajst dni brez kolesa. Prav prileglo se mi je pa vendar so mi proti koncu tedna misli vse bolj uhajale v gozd in klanec. Dilemo je razrešil Marijan, ki me je prepričal, da gremo na Sv. Trojico.
Po kavi smo se lenobno odpravili z Unca proti Javo ikom. Megla se je le počasi redčila in ni bilo prav toplo. Na srečo je klanec ogrel naše ude in kaj hitro smo bili na poti proti lovski koči in Velikemu Javo iku.
Na 1200m se je že počasi začelo kazati sonce. Ker so Javo iki pač gozdnato področje, se za razgled pač nismo ustavljali. Spust na cesto za T je smo malo preveč podaljšali, zato smo morali do križišča za Trojico spet plezati kakih 200m višine. Sam vzpon na Trojico je bil precej lažji kot smo pričakovali. Zadnjič sem bil gor pred kakimi tremi leti in takrat je bila cesta in pot precej razrita. Tokrat je bila skoraj avtocesta. Zaradi gradnje na Trojici, so jo popravili in je šele na samem koncu pokazala zobe. Na vrhu se je odprl izreden pogled na Petelinjsko in Pivško jezero, Postojno, Pivko in Nanos. Sonce je prav prijetno grelo a zavetja je bilo le malo. Primorska burja pač ne počiva. Zaradi nje se nismo prav dolgo zadrževali na vrhu. Predlagal sem spust po planinski potki, ki na začetku ni bila nič posebnega, potem pa je iz metra v meter postajala bolj zahtevna. A zvozili smo jo. Po isti poti smo se odpravili nazaj na Javo ik, naredili smo le manjšo varianto pri vzponu, tam kjer bi se prej morali spustiti. Spust proti Rakovemu Škocjanu in po Krpanovi poti v smeri proti avtocesti in po makadamu v Unec. Čeprav se sliši kot sam spust, je na poti nekaj deset hupserjev, ki so pognali kislino v noge.
Po cca. štirih urah smo prišli do zasluženega piva. Prav lep dan je bil.
Naslednji dan sem malo čutil noge. Zadnje hupserje sem namreč izkoristil za intervale in po dveh tednih počitka se je dobro poznalo, da so noge postale malo lene.
Včeraj je Faraguna dal ven traso Labinjonskega, ki bo letos precej lažji z cca. 600m višinske in končnim vzponom na Fortico, ki bo sprinterski. Pustimo se presenetiti.
