Najprej; Učka definitivno ni Krim, pa tudi če greš dvakrat gor čimbolj direkt iz Podkraja! Been there done that in ni prav dosti pomagalo. Seveda mislim v tekmovalnem smislu, trening je bil že v redu. Vročina tudi ni prav pomagala, čeprav sem do parkirišča pri tunelu prišel v zastavljenem času, celo pod. Letos je bila največji problem prijazna mladenka z gasilsko cevjo v rokah, ki me je dodobra namočila s hladno vodo.
Na žalost ni slišala moje prošnje naj me ne škropi, saj tega ne prenašam dobro, še posebno ne v hudi vročini. Mogoče pa sem prošnjo izrazil samo s hropenjem saj je bil utrip blizu limita.
Samo kako minuto je trajalo, da so se mi zakrčile prav vse mišice in brez moči, da bi odpel pedala, sem na mestu telebnil na asfalt. Par minut je trajalo, da sem se spomnil kje sploh sem. Poizkusil sem nadaljevati a sem se počutil kot marioneta, ki jo upravlja kak otrok. Nekontrolirano in prav v vsako skalo na poti. Kmalu tudi to ni šlo več in moral sem peš. Prvih 10 km do tunela sem opravil z odliko v cca 40-ih minutah, naslednji dober kilometer pa v 35-ih minutah. Razpad sistema. Ni imelo nikakršnega smisla nadaljevati, zato sem se po asfaltu spustil v Ičiče in naprej v Lovran. Jasno sem si rane zalizal s pirom in čakulanjem s prijatelji Zorkom 1 in 2, Milanom in Dariom. Tokrat tudi plavanja in sončenja ni manjkalo. Vsaj barva bo!
Učka je odkljukana pa čeprav z negativnim predznakom. Gremo naprej. Potrebujem več tekem. Sezona maratonov je na višku.
