Cel teden pred dirko sem spremljal vremensko napoved vsak dan. Ni kazalo prav dobro. Že res da je bilo v nedeljo super vreme za kolesarjenje a je dež namočil gozdne poti že nekaj dni prej. Poleg vsega je bila proga precej spremenjena in začinjena s plezalno steno VI+ v dolžini kakega kilometra. Mogoče je bilo manj a zdelo se je kot večnost. Na koncu pa so nas čakale še stoletne stopnice, ki seveda niso bile enakome e in po predpisih, kjer nas je razmetalo do konca.
Pravi boj, ki ga bo potrebno drugo leto precej uravnotežiti. Če hočejo več tekmovalcev. Prejšnje izvedbe so bile boljše. Adriano ima plan, da bi dirko prijavil kot UCI 3 kategorijo a za to bo moral dodati še kakih 10 km in pa seveda precej skrajšati odseke, kjer je potrebno nositi kolo.
Z obema Perotoma, (Zupančič in Vesel), smo za ogrevanje odpeljali začetni vzpon po asfaltu. Kar dobro je šlo in noge so se lepo vrtele. Zaradi tega sem startal precej hitro in na prvi ovinek prišel v ospredju. Potem me je začelo malo pobirati a vseeno sem bil na koncu asfalta na dobri poziciji nekje 10 m za Dodičem. Tudi kamniti vzpon je šel v visokem tempu in ni mi bilo potrebno sestopiti. V gozdu pa se je začelo! Blato in spolzki kamni in ni ga bilo junaka, ki ne bi šel peš. Tam so me začeli prehitevati kot za stavo. Jasno, da mi je drselo in na bicikel sem se bolj naslanjal namesto da bi ga nosil. Spet na makadamu sem s seboj vozil par kil blata na gumah in kar nekaj časa je trajalo, da je odpadlo. Spet sem nekaj pridobil a le do plezalnega vzpona. Že ko sem ga zagledal sem ga zasovražil. Še bolj zato, ker je bil popolno presenečenje. Nihče nas ni opozoril nanj. Kalvarija je bila popolna, pet korakov navzgor, zdrs navzdol in tako naprej. Po Garminu sem samo tam izgubil 15 minut. Kalibriral sem ga namreč tako, da mi ne šteje časa, če se premikam pod 3 km/h. Na srečo je bil potem samo še spust v Lovransko Drago, ki pa je šel nekajkrat po že omenjenih stopnicah, ki sem jih večino prevozil s pametno hitrostjo in skalami v potoku, kjer so mi koristile izkušnje iz Domžal; na polno in naravnost preko skal. Z Epicom si to lahko privoščim. Še nekaj zavitih singel po gozdu in grmovju in na pomol v cilj. Še poln adrenalina sem se počutil kar v redu, naslednji dan pa sem imel noge trde kot kamen. Še dobro da sem ta teden na Kumparički. Fjaka, kozji sir in morje, no pa kak opravek tudi.
Malo smo posedeli ob čevapčičih in pivu s Zorkom, Hekom, Vukyem, Eugenom in ostalimi in raztrgali traso na prafaktorje. Mauro je bil še posebej besen saj je pustil nekaj kože na stopnicah. No bomo videli v soboto, kakšna je proga, ki jo je on trasiral v Pazinu? Aja, osmi v kategoriji od petnajstih. Zaostanek? Prevelik. 40 min za prvim in 10 za tretjim.
