Tretja dirka maratonov v Sloveniji. No vsaj po koledarju, saj so nam drugo, to je Sočo, ukradli.Tradicionalno Koroško prizorišče od leta 10 v Črni, še prej pa dolga leta v Trbonjah. Kalčijev entuzijazem in zadnja leta malo več pomoči in sponzorjev z enduraške strani, rešujejo maraton skozi rudnik in ga vodijo v svetlejše dni.
S Petrom sva startala iz Ljubljane ob pol sedmih in v Ravnah čez kaki dve uri pobrala še Robija. Z enduro kolesom na maraton zanj pač ni nikakršen problem. Izkoristil je tudi poznavanje domačega terena in zmagal na krajši razdalji. Jaz še vedno čutim posledice Kamniške tragedije. Zaradi tega sem spet startal počasi in nekako poizkušal spraviti nelagodje iz telesa. Prvih nekaj minut je šlo in v klanec sem še sledil Dejanu. No potem pa me je desna stran spet začela zategovati. Bolečina se je osredotočila na desni bok in noga kar nekako ni bila več moja. Pestoval sem jo slabo uro potem pa je čudežno izginila. No, do tedaj sem pridobil kar nekaj zaostanka, kateremu pa je botrovalo tudi cvikanje na spustih. In ko pridem do rudnika, namontiram lučko, jo prižgem in hop v temo. Samo za kakih 100 metrov! Lučka mi ugasne in se ne prižge več. Stojim v temi in upam, da ne bo kdo naletel name. Kar nekaj se jih odpelje mimo in jih moje prošnje po vodenju skozi temo ne ganejo. No, nato pa pride prijazna skupinica, ki me vzame s seboj in me povede skozi temo v svetlobo. Najlepša hvala, kdorkoli je že bil. Frustracija mi da moč in na prvem klancu po rudniku pritegnem kolikor se le da, brez da bi šel v rdeče. Prehitim precejšnje število udeležencev in kar hitro sem v drugem krogu. Spuste sedaj poznam in gredo precej hitreje. Zadnji vzpon je dooolg a mi ne vzame morale. Dvakrat ali trikrat seveda zgrešim traso za kakih sto metrov a to hitro opazim. Zaradi tega prehitim tekmece tudi po dvakrat in njihovo začudenje me le motivira.
Lepe enoslednice, precej koreninastih odsekov in zajebani spusti so zaščitni znak tega maratona. V cilju sem zadovoljen, saj je sprva kazalo, da ne bom prišel niti skozi prvi krog. Drugi krog je bil nekako na nivoju boljših voženj letos, zato me bolečina po dirki ne moti preveč.
Takoj po cilju, še na kolesu, spijem Union regeneracijo in si zadovoljen čestitam. No, na koncu še presenečenje in tretje mesto v kategoriji. Pritegovanje zadnjih 20 kilometrov me je spravilo na stopničke. Sicer zelo dolg tekmovalni dan a spravljiv zaključek tudi to postavi v lep okvir.
Erazem v Belskem 5. September in potem še Loka maraton 12. September. Če pomislim, da sta bila nekaj let nazaj samo Erazem in Lukna, sem kar vesel, da se časi spreminjajo, pa čeprav počasi.
