Maraton v Šk.L. se je izkazal za bolj zahtevnega kot smo pričakovali. Na ogledu, ko je bil tempo res rekreativen, ni zgledal preveč zahteven a se je v treh tednih precej spremenilo. Čeprav je bilo stezic le za vzorec, so traktorske poti dobile svoj karakter z vlačenjem hlodov in poznejšimi nalivi, ki so jih spremenile v nepredvidljive in posejane z velikimi kamni. Poleg tega v dirkalnem tempu vse deluje drugače. Na koncu mi je postal všeč.
Poleg tega je 83 km naredilo hudo selekcijo. Ob treh prijavljenih v moji kategoriji smo nekako vedeli, da bo dnevna forma in kdo bo imel manj krčev, krojila tekmo. Zato smo štartali po pameti. Zadal sem si uro in pol na krog in ta tempo lepo držal. Skupni čas nekje štiri ure štirideset, ker je bil še en hupser do cilja. A se je vse ob ilo drugače.
Dirkal sem dva kroga od treh v zadanem tempu, SU vseskozi okoli 165 s kar nekaj rezerve. Do tedaj sem mislil, da sem v vodstvu. V prvem krogu sem vlekel dva sotekmovalca do zadnjega spusta in ju potem spustil naprej. Za enega sem vedel, da je mlajša kategorija drugi pa na startni listi ni bil prijavljen v našo kategorijo in sem bil prepričan da vozi dva kroga. Še prijazno sem ga opozoril na neva osti na progi.
Tako sem se orientiral na ostale. Na nastalo situacijo me je opozoril šele Tine na polovici tretjega kroga. S presenečenjem je komentiral kako, da toliko zaostajam. Takrat me je odrezalo. Ni vozil dva kroga! Od šoka je telo naenkrat odpovedalo in le s težavo sem še splezal makadamske klance. Brez veselja in razočaran nad ljudskim rodom sem kolesaril naprej in upal, da me dohiti Mirko. Na žalost je imel krče, tako, da sem do cilja vozil sam. Če sem za prejšnja kroga potreboval uro in pol na kos, sem za zadnjega porabil kar 2 uri.
Kaj naj rečem. Najbolje nič. Dokler ne bo pred vsakim startom objavljena štartna lista, se bodo take neprijetnosti še dogajale. Fak!
