Peter Vesel se pripravlja na novo sezono in Absa Cape Epic seveda. Njegovi treningi s Savsko mularijo in Adrio Mobil so že legenda i. Kadarkoli se ga poskušajo znebiti ga to le še podžge in jim za inat udari smeno.
Torej, ko sem šel na Crveni Vrh, kjer je trenutno na skupnem treningu s Absa Cape Epic partnerko Ivonne Kraft, sem vsaj približno vedel kaj me čaka. Malo prestrašen sem počakal, da so pozajtrkovali, jaz sem sicer nekaj pojedel doma a želodec sem imel precej zadrgnjen, potem pa smo se ob prijateljskem zbadanju počasi opremili za tokrat mrzlo Istro.
To je bila tudi lepa priložnost za test mojega novega SW SJ 29. Po treh letih je pač čas, da sem zamenjal tekmovalno orodje, ker se mislim vsaj še nekaj let poditi z ostalimi norci po tekmah doma in po svetu.
Najprej smo zložno kolesarili po trasi ozkoti e železnice Parenzana proti Grožnjanu. Seveda je Peter udaril svoj tempo in po kakih desetih minutah ga je Ivonne opomnila, da to še ni dirka. Malo je umiril tempo, da smo tudi ostali lahko prišli do besede. V pogovo em tempu smo prišli do trase XCO dirke Izgubljena Ovca, ki jo vsako leto konec avgusta prireja BBK Grožnjan. Odpeljali smo kamniti vzpon in zaviti del po gozdu in kanjon. Moj SW je s spuščeno štucno lepo letel skozi zavoje pa tudi na vzponu se mi je kar smejalo. No tudi ovalni verižnik je pripomogel k temu, saj je odpravil sekanje v mojem vrtenju in je kadenca tudi skozi stopničaste pasaže lepo enakome a. In oprijema za proč metat. Neverjetno, majhne malenkosti pa tako velike spremembe. S poskočnim utripom in zadovoljstvom z materialom me je kar samo neslo.
Ogledali smo si Grožnjan, ki je v tem času zelo miren in gosposki, saj ga ne motijo množice sicer dobrodošlih turistov. Le kaka kava bi se prilegla a je razumljivo vse zaprto.
Potem pa zložno proti Momjanu pa v dolino Dragonje in proti Šmarju. Peter je že prej napovedal naskok na klanec. Seveda sem se nalepil nanj in upal na najboljše. Šlo je par sto metrov potem pa se je elastika strgala. Preklopil sem v trešhold mode in po svojih zmožnostih brez šparanja prilezel do pumpe na vrhu. Zaostanek ni bil prevelik, saj je Peter šele naročal kakav. Pred tem sem se bal, da me bo kakav že čakal na šanku!
Potem pa lepa panoramska vožnja ob obali do Portoroža in tam nujno potrebna čokoladna torta in kava. Skozi Sečoveljske soline in mimo Jorasa domov.
Čeprav ni bilo sonca, je bila to dobrodošla sprememba po ljubljanskih dnevih megle in mraza. Zme a temperatura in malo vetra je bila vzrok za 1200 višincev v 93-ih kilometrih. Skupaj kakih pet ur pedaliranja, kar lep zalogaj. Da o super družbi in klepetu sploh ne govorim. Bo potrebno ponoviti, čim prej!
