Skoraj sem zamudil na start. Objektivne okoliščine, zaradi tega prepozen odhod in še gneča na cesti! Brez Simčičev mi ne bi uspelo pravočasno na štart. Posledice stresa so se pokazale takoj na začetku. Nekako nisem bil pri sebi. Če me ne bi moj Specialized HT vodil preko kamenja in kanalov, bi bil vsaj trikrat na tleh v prvih nekaj kilometrih. Šele na vzponu proti plinovodu sem našel svoj ritem. Do takrat pa sem se mučil. Jasno, da mi je moja grupa ušla že v prvem kilometru. Potem sem vozil pretežno sam in nekaj časa s Petrom B. A povprečna hitrost, ki mi jo je kazal Garmin Forerunner 235, je bila zaradi nerodnega začetka vsaj kak km/h prenizka. Trasa je bila super in ko je zalaufalo sem na njej užival. Četudi me je začetek vzpona na Lovsko kočo skoraj spravil v krče, zaradi hoje v klanec nisem bil slabe volje. Pač spada v igro in višino je nekako treba pridobiti če hočeš lep spust. In teh je bilo kar nekaj. Trasa je bila v odličnem stanju in naše stare enoslednice so spet privabile nasmeh na lice.

Prikolesaril sem na drugo mesto v kategoriji, sicer s precejšnjim zaostankom, a glede na vse okoliščine sem bil zadovoljen vsaj z zadnjimi 30-imi kilometri.

Pivo na cilju je bilo prava nagrada. Seveda v družbi z mojimi borci Marijanom, Milanom in Mirkom. Pa ne samo eno! Če danes pogledam nazaj je bila super sobota. In te vsakoletne sobote v Belskem bi presneto manjkale. Nekaj negotovosti je okoli nadaljevanja Erazma, a upam, da bo po kakem mesecu počitka in premora, spet prevladala pozitivna energija. Malo pomoči mlajših sodelavcev in gremo v naslednje desetletje!

Deseta izvedba maratona je privabila množico tekmovalcev. Ne samo vreme, tudi prizadevnost organizatorjev v teh desetih letih, sta bila obet za dobro dirko. In novica, da so trase spet na starih poteh, kot pred žledolomom, je še povečala atraktivnost in zanimanje.

Prizadevni organizatorji pod vodstvom Milana Simčiča, so v mesecu dni popolnoma očistili trase in jih v dneh pred tekmo dodobra označili. Sama trasa je tako spet bolj tekoča in zanimiva, saj so eneoslednice po Podguri lahko raj za gorske kolesarje. Potrebno pa jih je voziti preko celega leta, saj je drugače podrast v odprtem gozdu neusmiljena in jih hitro zaraste. Zaradi tega si Podgurci res zaslužijo pohvale pri urejanju tras.

Po koncu dirke so bili vsi udeleženci zadovoljni s trasami in organizacijo in seveda s svojimi predstavami. Deseta izvedba je bila velik uspeh in lepo bi bilo, da bi se prireditev Po poteh Erazma Predjamskega podala v drugo desetletje. Še posebej, ker pritegne vsako leto več mlajših udeležencev, ki imajo na prireditvi poleg zdravega tekmovalnega duha tudi veliko veselja.

Torej 2017?

VSE FOTOGRAFIJE NA STRANI GOOGLE+ MILAN SIMČIČ