Maraton, ki sem se ga veselil že kar nekaj časa, je pričakalo izredno lepo vreme. Tudi vročina , ki se je obetala, me ni preveč skrbela. Že dan pred tem sem mislil na to in sem se hidriral. Začeli smo nežno a tempo se je iz metra v meter stopnjeval. Bil sem zadovoljen, saj sem sledil močnejši skupini brez težav.
Kmalu me je dohitel in prehitel Milan, ki pa mu nisem sledil saj nisem bil prepričan, da lahko držim njegov tempo do konca. Čez nekaj časa me je dohitel še Škarja in poizkusil sem slediti njegovemu tempu. S tem ni bilo težav in vseskozi sem imel majico energije pred seboj. Prehiteval sem dvojke in trojke in prav dobro sem se počutil na biciklu. Pred makadamskim spustom v Brestovico sem začutil da mi zadnje kolo spodrsava v ovinkih. Prazna guma! Hitro spustim bombico a zrak takoj uide ven. Luknja je prevelika, da bi jo mleko zapolnilo. Ni mi preostalo drugo, kot s prazno gumo počasi v Brestovico. Neznosno počasi. Tam sem dobil peno, ki je vsaj malo držala. Vzpon v Sela je bil pravo olajšanje saj sem šel precej hitreje kot prej na spustu. Veselje pa ni bilo prav dolgo. Ko sem prišel na kamniti teren je guma spet začela spuščati in štiri kilometre do konca popolnoma spustila. Počasi po feltni sem se privlekel do cilja. Bil sem precej razočaran, saj sem si obetal dobro uvrstitev. Če bi ostal vsaj na mestu kjer sem bil pred defektom bi bil najmanj peti. Tip s katerim sem vozil skupaj je bil na koncu tretji.
Ma vse gre v rok in nove gume so že na epiku. Upam, da je za nekaj časa konec z defekti in ostalimi neumnostmi.
Drugače pa je bil maraton spet super. Trasa sama in organizacija je bila še boljša kot lani. Prav veselje je pritiskati na polno, ko veš, da je vse lepo označeno in da ne boš zašel. Časa za razglede sicer ni bilo a je bilo vseeno lepo. Feed cone polne a na žalost v dirkalnem tempu pride v poštev samo pijača, čeprav so me sladice neustavljivo privlačile.
Drugo leto spet. Obljubim.
Uroš in ekipa, hvala za lep dan če mi že tekmovalna sreča ni bila naklonjena.