Dirka, ki mi je pri srcu že leta. Včasih vse tri etape a največkrat nedeljska klasika, maraton iz Vižinade. Zadnja leta, ko se začenja z dolgim spustom, je zame bolj zahtevna, kot takrat, ko je bil start še v Istrskih toplicah. Sedaj so vsi tehnični vzponi v drugem delu dirke, da o zaključnem sploh ne začnem.

A taka je pač dirka in vsake toliko časa je treba premešati traso, da ne postane dolgčas. No, na Parencani ti dolgčas res ni. Letos sem spet odpeljal dolgo. Začel sem prav na začelju, kar pa se ni izkazalo, kot pametna poteza. Nekateri so na križ startali izjemno počasi in seveda na ozkem kolovozu nisem mogel mimo. Na srečo mi ni bilo potrebno sestopiti in sem kicker lahko prevozil. Na spustu sem potem spustil kolikor sem pač upal in potem ob Mirni do Ponte Portona lovil posameznike. Kake grupe z dolge trase nisem več ujel. Tako sem po trasi železnice vozil večinoma sam, le ko so nanjo zavili s krajše, sem za nekaj minut imel družbo. A letelo je vseeno. Vseskozi sem držal dirkalni tempo in ni me zaneslo v letargijo. Malo strahu je bilo le v dolgem tunelu, kjer sem moral polovico prepešačiti, saj je bilo pretemno za moje oči. Letnik pač, a tudi razsvetljava je bila zelo boga.

Od Istrskih toplic naprej pa se je začelo. Sicer nisem imel težav s krči, saj sem vzel dve tableti soli, a zmanjkovalo je prenosov. Preko štajg, tlakovanih s kamenjem, je šlo ena na ena a šlo je. Zdrselo mi je le enkrat, za kakih deset metrov hoje, ostalo pa sem prevozil. Vsake toliko sem koga prehitel, kar mi je dvignilo moralo in tudi po travniku in nabijanju nisem popustil.

Na zadnjem vzponu sem vzel še zadnji BORN kofein gel in pritisnil na pedala. Tempo je bil hud, tako, da sem v cilj prišel precej izmučen. A ko sem pogledal na Forerunner 235 sem se samo nasmehnil. Čas od lani sem izboljšal za pol ure. Če upoštevam suho progo in nekaj sprememb pa to realno pomeni 15 minut. Primerjava s tekmovalci, ki so vozili lani in letos namreč kaže, da so v povprečju vozil 15 minut hitreje kot lani.

Utrujen, zadovoljen, pravzaprav srečen. Moje preganjanje z S-Works HT-jem po Golovcu, mi poleg veselja, daje tudi dobro formo in zaupanje vase in moje sposobnosti. Zdravje itak! Res imam rad ta šport!

MTB Parenzana je po dvajsetih letih končno postala prava etapna dirka. Če so imeli prejšnja leta bizarne podelitve za dva dni in tretji dan posebej, so bili tokrat podelitev deležni le tisti, ki so dirkali vse tri dni. In to je pravzaprav smisel etapne dirke.

Vsaj jaz, ki sem dirkal samo maraton s tem nimam težav. Imel sem dirko, merili so mi čas in nudili zavarovano progo in okrepčila na njej. In to je dovolj, če si želiš stopničke in nagradne vrečke pač dirkaj vse tri dni.

Torej, letošnja Parencana je bila zadetek v polno. Pod novo organizacijo se spreminja tudi pogled nanjo in načrti za naslednje leto so že v pripravi. Etapna dirka kot se spodobi, po možnosti s startom in ciljem vseh etap v enem mestu. Logistika za organizatorje in udeležence bi bila tako veliko lažja. Upamo na najboljše, a glede na organizatorja BBK Grožnjan se za prihodnost ni bati.

Slike Bogdan Čučič