Zadnja resna tekma sezone. Po leže em poletju in nekaj prav ponesrečenih tekmah, sem si zadal, da moram sezono nekako zaključiti v stilu. Malo bolj resno sem pregledal plan in ga do konca tudi izpolnil. Č a mi ni bila usojena pa čeprav me blato in dež ne motita preveč. Po pravici povedano sem se ustrašil mraza. Ko sem premočen in me zebe kot cucka, izgubim koncentracijo in kar nekajkrat sem v takih razmerah končal trdo na tleh.
Namesto tega sem se odpravil v Istro in nekajkrat prevozil Parenzano po delih. Spust v Istarske kar trikrat, saj mi je ponavadi povzročal največ težav. Letos sem se odločil za tri dni dirkanja. Prva dva dni sem na trdni podlagi in klancih suvereno pridobival in v blatu in glini izgubljal. Material je trpel kot že dolgo ne in ducktape je reševal situacijo. Največkrat sem vozil samo z eno prestavo, saj je bil menjalnik popolnoma zapacan in negibljiv. Prvi šifter pa sem itak odlomil, tako da sem bil spredaj vseskozi na veliki šajbi.
V takih razmerah sem zasedel šesto mesto v skupni uvrstitvi med trideset nastopajočimi.
V nedeljo smo si obetali lepše vreme, kar pa ni spremenilo razmer na progi. Zaradi poplav je bilo nekaj več asvalta, travnati deli ob kanalih pa so bili še bolj zahtevni. Spust v Istarske mi ni delal težav, čeprav je bil precej spolzek a kot rečeno sem poznal vsak del poti. Prehitel me ni nihče. Spodaj na asvaltu se je naredila majhna skupinica in drveli smo proti Livadam in naprej v Zamask. Po travniku in blatu me je začelo skrbeti, saj so se začeli oglašati rahli krči. Nič čudnega, saj je šlo do tam na polno vseskozi v 90% pulza. Na naslednjem vzponu sem malo popustil in vozil svoj tempo saj bi me popolnoma pobralo če bi poizkusil voziti z grupo. Nekje na polovici vzpona me je dohitela naslednja grupa štirih in skupaj smo prišli do spusta po potoku proti Motovunu. Spet sem nekoliko popustil in ostala sva dva, ki sva potem složno pritiskala na Motovun in proti zadnjem vzponu. Na delu makadama iz Motovuna je mimo priletel kot raketa Mugerli. Jasno sem se zagnal za njim in ga držal celo 20 metrov. Sic; idiot, ne držijo ga niti elitaši jaz pa se zaganjam za njim. Zaradi tega sem še kak kilometer lovil sapo. Sem pa zaradi tega pustil za seboj sotrpina, ki se ni pridružil noremu poizkusu. Zadnji vzpon sem odpeljal v lepem tempu, spustil naprej še Lenarta in končal ravno pred dežjem, ki se je vsul po mojem prihodu v cilj. Vse se mi je nekako poklopilo. Dva dneva dirkanja sta bila pravo ogrevanje pred Parenzano zaradi česar sem lahko tri ure vozil v konstantnem tempu brez prevelikih nihanj. Uspelo mi je, kar sem si zadal in sezono sem zaključil z lepim rezultatom. Peto mesto je moja najboljša uvrstitev na maratonu s tako udeležbo.
Sedaj pa za kak teden noge v zrak in servis bicikla. Še Labinjonski in mogoče kak italijanski maraton in konec.
