No ja že cel teden v LJ. Kumparička je bila pravi melem. Psihofizično spočit sem oddelal še RIM, prvo rundo na tempo drugo malo tako tako uvrstitev med prvih pet (jasno da peti).
/
Priprave na Erazma so v polnem teku. Kar nekaj “zvezdnikov” je obljubilo udeležbo. Letos bo torej še težje doseči dobro uvrstitev. Upam, da bo vreme kolikor toliko v redu in bo dirka povsem regula a in v veselje vsem udeležencem. Prireditveni športni park v Belskem se lepo razvija in načrtov še ni konec. Upam, da bo Milanu uspelo uresničiti tudi kolesarski plan, ki si ga je zadal.
Na Kumparički pa se je delo končno začelo obrestovati. Ni kaj groznega, ampak kiosk na Puljski tržnici se pridno prazni. Robi je lepo zastavil prodajo in kupci niso samo turisti. To je dober obet. Poletje je seveda čas obiskov in druženja tako, da nikoli ni dolgčas. Ljudje si kar podajajo kljuko. To seveda pomeni tudi jesti in piti in zaradi tega tudi kolo ni smelo počivati. Moje poti pa so dodobra zaraščene in z ene od njih sem prišel kot blažja verzija Johnny-a Hoogerland-a. T je ne odpušča. Mogoče zato ker sem ga spomladi počistil. All together, puščanje krvi na trasi ima očiščujoč občutek.
Blood, sweat and almost tears, to je MTB v južni Istri.
