Hell of North je bil tokrat Strava i Užas. Pa lepo po vrsti. Dirka mi je všeč, zato sem jo z veseljem pričakoval. No dnevi pred njo so bili preveč mokri, da bi bila suha a vseeno nisem pričakoval take klavnice.
Petek se je začel dobro. Na Pazinskem krogu je dolg vzpon in nato hupserji in spusti.
V klanec je letelo kot za stavo. Denis in Željko spredaj, jaz in Dario za njima. In tako vse do blata. Tam sem nekako poizkusil priti skozi a sem že v tretjem ali četrtem blatnem odseku poletel prek krmila. Nič posebnega saj je bila hitrost majhna. Od takrat naprej so minute šle v maloro. Pri hoji skozi blato so se mi odpenjali čevlji, ker so BOA lace gumbi čisto popustili. Spuste sem peljal z odpetimi čevlji in komaj ohranjal kontrolo. Čez kake pet minut so začeli mimo padati Italijani in dirke je bilo konec. Samo še priti živ v cilj. Pogled na tekmovalca z razbitim obrazom in zlomljeno roko me je spomnil na Petra lani in še bolj sem prijel za zavore. No, na zadnjem blatnem vzponu so se mi čevlji dokončno sezuli in desni mi je ostal v blatu tako, da sem moral stopiti korak nazaj in ga osvoboditi iz blata. Psihično utrujen v cilju brez nasmeha, dirkanja je bilo konec za ta vikend.
Nisem si predstavljal, kako zdaj še do Kumparičke in naslednji dan 70 kilometrov v Poreč. Na srečo je familija Rauter najela velik apartma v Lante i in me posvojila za tri dni. Jaz, Samo in Moko smo sicer večino časa preživeli na terasi pri popravilu menjalnikov.
Drugi dan v Poreču nas je pozdravil dež. Start spet na polno, saj je bila proga skrajšana za spust in vzpon v dolino Mi e. Spet v ospredju do blata in potem razsulo sistema. Petdeset kilogramov težko kolo, ki ga ne morem niti porivati, kaj šele dvigniti. Istrsko blato pač ni za palčke. More power Scotty!! V povratku operem kolo v eni izmed pol metrskih luž in spet leti. Prehitim kakih 10 komadov, pri tem spet poletim na glavo, se pretipam in nadaljujem.
Pozneje v banji odložim še kake 2 kili blata, ki se je zajedlo v vsako poro. Na srečo Moko nima večjih težav in suvereno ohrani vodstvo. Tako nam piva ni potrebno kupovati, saj ga on in Samo zaslužita.
Spet sledi šraufanje biciklov, gora palačink in testenin, za kar gre zahvala Dani in trden spanec.
Maraton v Tinjanu. Z Mirkom se peljeva skupaj in poskušava vsaj malo uživati. Na trenutke nama to tudi uspeva, saj je trasa res lepa. Prebijeva se preko blatnih ovir, jaz zdrsujem malo bolj in polagam kolo v blato, Mirko je v njem bolj suveren. Preganjava se z znancem Denisom, ki nama beži na spustih a ga v klanec vedno potegneva nazaj. Na zadnjem, kilometrskem vzponu si dam duška in vržem ven vse frustracije preteklega vikenda. Tako zadovoljstvu ob praznovanju Mokovih uspehov ni nič napoti. Sicer je bil drugi za Matjažem, saj je imel na predzadnjem vzponu težave z menjalnikom a tudi tako je v redu.
Povzetek? Tona umazane opreme, zdelano kolo in uničeno telo. Regeneracija BIGTIME. Upam, da se vremena nam zjasnijo in bo več suhih tras. Bike je seveda spet razdrt in čaka na nove ležaje. Je vsaj zanimacija.
Aja, peti na Terra Magici in sedmi na maratonu.
