2010-01/ekipa.jpg

Zimska liga je v polnem zagonu in tokrat se je odvijala v Pazinu. Le dva dni po božičnih pojedinah je bilo potrebno kar nekaj premagovanja, da sem se odpravil na dirko. Ves lenoben in nekako ne preveč buden sem kar nekaj časa sedel v toplem avtomobilu, preden sem se spravil ven. Preteklo deževje ni obetalo kakega veselja na progi pa tudi vreme je bilo bolj kislo. Šele pogled na nadebudna Kočevarja me je spravil v boljšo voljo. 

 Če sta se onadva spravila preko Gorskega Kotarja, le kaj se jaz potem pritožujem. No tudi kozarček dobrodošlice in prijazni pozdravi prijateljev in znancev so bili lep obet za dober dan.
Ogled proge je obetal še kar normalne pogoje a vedel sem, da večkrat ko se bomo peljali bolj blatno bo postalo. Sama proga je sicer lahka a to je pomenilo uro in več na veliki šajbi in vseskozi na polno. Jure je prišel z novim Škotom in kar malo se mi je smilil ko sem gledal lepe bele gume ki so se spreminjale v umazano belo in kavno barvo.
Prvi krog na polno in vse je v redu. Bil sem nekje na sedmem mestu in s tem sem bil zadovoljen. Ker sem spet vozil sam, sem se preveč sprostil in vozil s prenizkim tempom. Takoj so mi bili za ritjo ostali. Dva sta se odpeljala naprej, jaz pa sem se vozil skupaj z Davorjem. Dva ali tri kroge sva se menjavala a bližal se je konec rednega dela in na vzponu sem abzical in mu pobegnil. Ker ga nisem videl za menoj sem v zadnjem krogu spet popustil in v zadnjih 300 metrih me je presenetil čisto tretji, ki ga sploh nisem pričakoval in me veselo pokasiral. Bravo Zeetso. Enajsti skupno je za moj lenobni dan kar v redu. Po dirki smo še dolgo debatirali ob hrani in kuhancu in si ob mraku voščili za praznike in se razšli. Aja, zmagal je; kdo že. Peter Zupančič petnajstletnik iz Calcita.
Mene je čakala pot v Koper saj smo imeli naslednji dan s Postojnčani prednovoletno turo po obali. Zbralo se nas je kar lepo število in jutranje sonce je obetalo prijeten dan. Zlagoma smo se odpravili in v sprehajalnem tempu prevozili obalo od Kopra do Izole in naprej preko klifa v Strunjan in preko Pacuga in Fiese v Piran. Prvi postanek v Luciji ob kuhancu, kavi in sendvičih se je kar potegnil, saj se nismo videli nekaj mesecev in treba je bilo nadoknaditi. V Seči smo se kar preko njiv in vinogradov odpravili do Dragonje in zaradi tega plačali velik blatni davek. Trideset centimetrske luže in blato do kolen nas je precej upočasnilo. Po čiščenju koles v Dragonji smo se odločili, da spustimo Pomjan in Krkavče in jih planiramo v spomladanski turi. Po dolini Dragonje do Babičev smo vozili kar lep tempo od Babičev skozi Vanganel do Kopra pa smo divjali z neverjetnim tempom. Kaj naredi obet dobre hrane in pijače. V domači gostilni smo potem nadoknadili vse kalorije in več. Ob pogovoru in opravljanju in seveda prijateljski zafrkanciji je ura hitro bežala in nekako ob osmih je ostalo še trdno jedro, ki se je odpravilo na Šmarje samo na kozarček. Doma sem bi okoli četrte ure. Au.
Po dnevu počitka in obnavljanja je bil to še en lep, epski izlet s prijatelji, ki ga ne smeš izpustiti. Razen seveda če te zagrabi v križu.