Štirje otoki 2019! Kaj naj rečem?

Vsekakor drugače kot sem si predstavljal. Ne slabše, ne bolje, le drugače. Seveda govorim o svoji dirki in ne prireditvi.

Z Matejem sva imela podporo Valamarja, ki nama je prijazno ponudil namestitve v njihovih objektih. Zaradi tega nisva imela pretiranih težav z logistiko. Torej sva se lahko osredotočila na dirko.

Ponedeljek je bil precej zmeden. Šele popoldne smo se odpravili iz Ljubljane in seveda sem bil precej na trnih. Po pravici povedano me je bilo malo strah. Moje priprave nikakor niso bile optimalne, Matej pa je precej močnejši od mene, tudi če bi bil v najboljši formi. Vedel sem, da ga bom zadrževal a upal sem, da zaradi tega ne bo nejevoljen. Prišla sva namreč dirkat in ne na izlet.

Torkov prolog sva si ogledala že kakih 14 dni prej in nekako se nisva privadila nanj. Na dan dirke pa je bil popolnoma drugačen. Mogoče je na to vplival drug pristop a enostavno mi je bil všeč. Ker je bil startni vrstni red pogojen s prijavo sva seveda ujela nekaj parov pred nama. Matej se je hitro prebil mimo, jaz pa sem imel nekaj težav, ker sem potrpežljiv in čakam na varno prehitevanje. No na prologu se je to poznalo kot dodaten zaostanek kakih dveh minut. Tako sva za las zgrešila absolutno stoterico, kar se je kasneje izkazalo za usodno.

Seveda sva zvečer skovala plan za naskok v stoterico na prvi etapi od Baške do Krka. Popoldne sva izkoristila za srečanja s prijatelji in Živo, ki je bila najin suport na ladji inselhupfen.

Noč je minila mirno a vremenske napovedi so se menjale iz ure v uro in nisva vedela kaj naj pričakujeva ali kako naj se oblečeva. Nazadnje je bilo zjutraj prav lepo a obet med dirko ni bil prav dober. Torej sva napolnila žepe z Namedsport geli ter vetrovko in na start.

Blok B je kar drhtel od nervoze. Cilj večine je bil seveda podoben kot najin – naslednji dan start iz A bloka! Na srečo smo startali v normalnem tempu in se nismo zagnali v breg kot mladi junci. Tako sva z Matejem in enim od hrvaških parov, na asfaltu do cerkvice prišla na čelo in po poti do Mesečeve sva si privozila že nekaj prednosti pred ostalimi. Na planoti sva nato začela loviti pare, ki so startali pred nama in bila sva zelo dobro na poti. Po ravnini sva drvela in na klancih imela lep tempo, na spustih pa se je Matej odpeljal in me počakal spodaj. Na ta način nisva preveč izgubila na moji res šibki točki. Na drugi okrepni coni sva bila tretja iz najinega starta in že globoko v stoterici.

In nato je prišel Dobrinj! Že par kilometrov pred njim sva se dajala s Čehoma iz najine kategorije, ki sta sicer startala v A bloku in sva bila teoretično pet minut pred njima. Šibkejši v paru, je na vzponih vedno zaostal a se je nato na asfaltnem spustu spet približal in se mi prilepil na zadnje kolo. Strm spust po asfaltu in moker levi ovinek – tu je videl svojo priložnost. Pričakoval sem, da je ovinek masten, zato sem ga vzel zelo spoštljivo. On pa se je vrinil na notranjo stran in me začel prehitevati. Takoj mi je bilo jasno, da bo šlo na tesno. A tako tesno … Začel je zavirati sredi ovinka in seveda ga je odnašalo zmeraj bolj proti meni. Vpil sem naj spusti zavoro, saj mi je začelo zmanjkovati ceste. A seveda to ni pomagalo. Odrinil me je do zunanjega robnika in padel sem prav nanj in čez, dobrih pol metra globoko in zdrsnil še kake tri metre po bregu. Nejevera, zvezde, kje sem, kaj se je zgodilo… vse je potekalo, kot v počasnem posnetku. Nobenih zvokov, le zabrisane postave kake tri metre nad menoj, ki drvijo mimo. Kako sem se pobral in prišel do dna spusta mi še ni jasno. A ko sem želel prestaviti in začeti vzpon v Dobrinj, me je presekalo po levi strani in moral sem sestopiti s kolesa. Na levi nisem imel nobene moči in vzpon sem moral prehoditi. Matej je krožil okoli mene in mi želel pomagati a storiti ni mogel ničesar. Le s strahom me je vedno znova spraševal ali sem v redu. Pozneje mi je povedal, da sem mu odgovarjal, da bo šlo a moj spomin se začne spet, ko je začelo deževati. Pomagal mi je obleči vetrovko in me nežno pripeljal v cilj. A do tja je bila še dobra ura in v zmernem tempu sva izgubljala minute. Poleg tega naju je seveda tudi lepo opralo.

Bil sem razočaran in jezen in kar nekaj časa je trajalo, da sem se pomiril. Malo je pomagala tudi polenta s hobotnico pa čeprav na dežju. Matej je nato poskrbel za kolesi, namestitev v Valamarov kamp Krk Premium resort in hišico najvišje kategorije, pa me je tudi spravila v boljšo voljo. Prav nekaj takega bi potreboval v Istri!

Malo sem se smilil sam sebi a par požirkov Jamesona je spralo tudi to. S Stankom, ki se nama je pridružil, smo klepetali še dolgo v noč. Noč je bila precej nemirna in, da je bilo treba zelo zgodaj vstati, tudi ni bil razlog za zadovoljstvo. Transfer na Rab s trajektom je na srečo precej dolg, tako, da sem tam nadoknadil kako uro spanca.

In na Rabu start iz A bloka! Navkljub vsemu in izgubljenim dvajsetim minutam v prvi etapi, sva absolutno napredovala za 11 mest in se tako zasidrala v prvi stoterici. Šlo mi je precej bolje, kot sem pričakoval. In do globokega blata sva se držala odlično. Nato pa sem naredil napako in preko lepljivega blata poizkusil voziti. Zapacalo mi je kolo in vrglo verigo z verižnika. In veriga je bila tako polna blata, da nato ni hotela stati na njem. Dobrih pet minut in Matejeva pomoč, dva bidona tekočine in nekako sva jo spet spravila v tek. Nato je letelo do okrepne cone a makadam in hupserji po rezervatu so mi začeli jemati moči. Ves prejšnji dan je prišel za menoj. Počasi sem ugašal in postalo mi je slabo. Matej mi je pomagal na vse načine, tudi s katapultiranjem na hupserje a komaj sem ga še držal. V svojem tempu sem odpeljal Premužiča in na spustu me je Matej vodil in ko sem zagledal Rajsko plažo sem si oddahnil. Bil sem na koncu z močmi in noge so se mi tresle in to ne od mraza.

Namesto, da bi se postavila v vrsto za pranje kolesa, sva se hitro odpravila v hotel, ki nama je ponudil prepotrebni luksuz. Valamar se je res izkazal in soba v prenovljenem hotelu Plaža je bila to kar sva potrebovala, da sem se spet sestavil. Šele potem sva oprala kolesi in jih do večera tudi nastavila in podmazala. Za družabno življenje ni ostalo veliko časa, a ker je bila večerja v skupni jedilnici smo tam nadoknadili. A ne predolgo, kajti čakal nas je dolg Cres.

Spanje ni bilo kaj prida in zjutraj sem bil spet ves trd in zaskrbljen, saj je bila bolečina še prisotna. Spet je pomagal trajektni transfer, da sem prišel k sebi. S trajekta pa kar takoj v zid in to kake 3 kilometre. Začetek ni obetal a prvi kratki vzpon me je ogrel in nato sem dolgega opravil z odliko. Vsaj za stanje v katerem sem bil. Spust pa je bil druga pesem. Na začetku je še nekako šlo, a vsak naslednji je bil bolj previden. Roke so bile trde in leva dlan mi je drevenela in nisem čutil ročice zavore. Tako sem kompenziral z desno a to me je naredilo samo počasnejšega in bolj ne sigurnega. Matej se je križal in me čakal a po ravninah sva drvela kot za stavo in na vzponih mi je njegova roka na hrbtu pomagala, da sem dobil zalet in jih vozil kako prestavo ali celo dve nižje, kot bi jih drugače. Tako so šle mimo Lubenice, Martinščica in Ustrine. Burja nama je vsake toliko pomagala ali nagajala a zadnji asfalt do Osorja sva oba vozila na aksi. Dobra etapa! Čeprav časa za razgled ni bilo, sva uživala na trasi in presenečena vriskala preko, ponavadi razmočene, Punta Križe, ki je bila tokrat najlepši del trase. Tomislav, imel si prav! S Punta Križo je Cres še bolj zabaven.

Matej je spet poskrbel za kolesi, nato pa sva se vrgla na hrano, ki v Osorju nikoli ne razočara. V sobi spet dolgo tuširanje in zadnji ostanki Jamesona. Vsi smo razigrani in zadovoljni, saj je najtežje mimo, pa tudi vremenska napoved obeta za zadnjo etapo lepo, čeprav hladnejše vreme. Torej je večerja spet druženje in zabava in prijateljsko zbadanje.

Aja, sva že okoli osemdesetega mesta absolutno in osma v kategoriji.

Lepa sobota. Dolgo prekladanje pred startom, obvezno slikanje in nervozno ogrevanje. Čeprav so pozicije utrjene, pa se se vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega in potrebna je pozornost. Ravnina po startu je dolga in pazim, da se v gneči ne pripeti kaka neumnost. Lošinj je zelo specifičen. Navijanje med suhozidi in ozkimi ulicami ter veliko stopnic in podobnih ovir. Začuda se tu dobro znajdem. Moja težava so hitri spusti po kamenju in grobih makadamih in tu spet kot po jajcih. Betonski vzpon gre brez težav in na večini spustov sva zato sama in ko mi ne dihajo za vrat sem bolj sproščen in zato hitrejši. Dolga hoja po kamenju me spravi malo ob živce pa tudi Matej ni preveč zadovoljen. Zato v Velem Lošinju začneva navijati na polno in tako gre vse do cilja.

Olajšanje, solza sreče, zahvala partnerju in Živi, ki je skrbela za naju na okrepnih conah.

81 absolutno in osma v kategoriji Grand Master.

Želim si, da bi bil 15 minut na etape hitrejši. In to ni le želja, ker vem, da sem tega sposoben tudi, če moji spusti ostanejo na istem nivoju. A tudi njih sem sposoben odpeljati par minut hitreje. Predvsem zaradi sebe, pa tudi Mateja, ki se je trudil z menoj, mi pomagal in mu je zastalo srce vsakič, ko se je ozrl nazaj in me ni bilo v njegovem vidnem polju.

Hvala!

in Specialized Epic? Zame najboljše športno orodje in pika. Kot že tolikokrat do sedaj, me je brez težav pripeljal do konca. Vse kar je bilo vmes narobe je bila ali moja ali pa napaka drugega. In na Duke Lucky Jack 6ters racing obročih, ki so togi in te peljejo tako kakor jih nastaviš. Preko otoškega kamenja in skal in po čarobnih planjavah do skritih zalivov in plaž. Obuti v Mitas Scylla 2.25 TEXTRA gume, ki so se pokazale kot prava izbira za divjo in nepopustljivo podlago Kvarnerja. Brez defekta in z oprijemom, ki ga ni zmanjkalo. Le mastne gladke skale so ga nekajkrat spravile do roba, a gume, ki bi držale tudi na taki podlagi, še niso iznašli. Torej 9 od 10! Rotor INpower gonilka je, na žalost, dobila močan udarec, ki pa je vseeno ni spravil na kolena. Še vedno zvesto prenaša mojo moč na kolesa, vseeno pa potrebuje nekaj servisa. New ULTIMATE krmilo je tudi po padcu, ki je pustil precej sledi na levi strani, do konca služilo, kot mora in trdno vodilo Dukice po neusmiljenem terenu. Brez povratnih tresljajev in prijazno do mojih rok, ki so bile na tem terenu, prignane do roba vzdržljivosti.

In v šestnajstih urah vožnje so Namedsport Fruit Jelly “marmeladke” in HydroFit vračali moč in energijo, ki sva jo nujno potrebovala. Energijske ploščice in Proteinbar pa so bile dobrodošel prigrizek pred in po etapi za hitrejše obnavljanje energije. Garmin Forerunner 935 in Edge 130 sta nabrala dobrih 16 ur vožnje, 280 kilometrov in preko 6000 višincev. Ob tem je šlo v pedala 8500 kalorij z 60 minutnim NP 230 Wattov.

Se že veselim naslednjih Štirih otokov! Letos so bili, navkljub vremenskim ne prilikam, edinstveni in vsako leto znova sem presenečen, kako jih organizator spravi skozi, brez, da bi mi sploh opazili vse delo v ozadju. A vem, da je to delo zahtevno in spoštujem njihovo pripravljenost na hitre spremembe in kompromise, da bi udeleženci imeli kar najboljše pogoje za tekmovanje. In prepričan sem, da bo naslednje leto še bolje, saj Tomislav, Igor, Maša in ekipa še niso rekli zadnje besede. Pa tudi energije jim ne manjka. Mogoče kak teden po dirki, nato pa se že začne delo za nove in še atraktivnejše Štiri otoke.

Hvala za nepozaben teden. Iz nas je sicer posrkal vso energijo, a nam obenem ponudil avanturo in spomine za celo življenje.