Alpe Adria MTB Giro letos. Čeprav, vremensko pogojena zelo standardna udeležba umazancev, je bila tekma uspešna. Glede na lansko leto malo spremenjena trasa, z izleti v gozdičke in traso plinovoda in seveda par konkretnih štajg na Belopeških jezerih, je izgubila svojo dolgočasnost. Če ne drugega že razdalja 105 kilometrov ne dopušča štrajkanja po progi saj se minute in potem ure hitro raztegnejo v pozno popoldne.
Startali smo spet v zaprti vožnji a samo do roba naselja potem pa juriš. Vzpon 14 kilometrov proti Kepi na prelaz Jepca. Kakega jurja višincev. Pritiskam lep tempo. Malo sem naprej, malo zaostanem a na vrhu sem pet minut hitreje kot lani. V glavi pa mi že pozvanja, koliko bom izgubil na prav toliko dolgem spustu. Moja prednost zdrži nekaj serpentin potem pa začnejo padati mimo mene konkurenti. A kaj, tako pač je in po najboljših močeh se spustim do Belce.
In tam popolnoma sam. Ne spredaj ne zadaj ne vidim nikogar. Po kolesarski poti do Kranjske Gore letim na aksi in se smilim sam sebi. V centru me pozdravi Jure. Vprašam koliko je grupa spredaj a me na žalost ne razume. No pri vzponu na Belopeška jezera jo dohitim in si oddahnem za trenutek. Preko štajg v Trbiških gozdovih in betonkah se pomatram in ko pridemo iz gozda že vlečem grupo, ki pa se počasi osipa. Pred zadnjo feedcono me zapusti še zadnji. Tam zamenjam bidon in spet v lov. Nekje pred avstrijsko mejo dohitim sotrpina. Takoj ga povlečem, da mu sugeriram sodelovanje in do naslednjega klanca se lepo izmenjujeva. Tam grem svoj tempo naprej in kmalu ga ni več za menoj. Dohitim naslednjega in ista zgodba. In tako še dvakrat. Na poti proti Beljaku sem zopet sam. Spet aksa in kar naenkrat večja grupa. Postavim se zadaj, da si malo oddahnem a tempo grupe je prav uživaški. Dvajset kilometrov do cilja in vozijo regeneracijo! Malo jezno jih spodbudim in se postavim na čelo. Vlečem na žive in mrtve, da komaj sledijo. Še dva sta pripravljena menjati in skupaj polovimo še nekaj tekmecev. Ker vem, da so sto metrov pred ciljem stopnice, se postavim na čelo. V stopnice grem direktno in nedvoumno. Letos me le tu ne boste prehiteli! Vseeno se nekdo skobaca mimo mene a ciljni sprint je tokrat moj metier. Umre pri drugem loku, cilj pa je na četrtem. Prvi iz grupe. Ni ravno uspeh, za dušo je pa le. V cilju sicer le par minut bolje kot lani a proga je bila težja in počasnejša. Tudi uvrstitev podobna a v močnejši konkurenci.
Facit: zadovoljen s tekmo in svojo predstavo. Še posebej pa z izjavo, ki jo dal Paco, da si želi popestriti del v Kranjski gori in da za naslednje leto že obljublja spremembe. Naslednje leto !!!! Uspešni mislijo naprej.
