banda na startuAlpen Tour Trophy drugič. Malo več priprav, mogoče še preveč. V sredo se je ekipa odpravila v Šladming. Nemečki, Veseli in jaz. Nastanili smo se v lepem apartmaju, ki sicer ni bil preveč oddaljen od starta in cilja etap, je pa bil malo višje na pobočju, kar je bilo na koncu etape malo neugodno. No naklon ni bil prevelik in v najnižji prestavi sem vsak dan pribrcal do hotela.

Na veliko srečo nas je vreme pozitivno presenetilo. Glede na napovedi smo bili malo nesrečni a se je izkazalo, da le te niso bile povsem točne. Kaka veče a ploha a že zjutraj je bilo vse lepo suho.

Prijavljen v Elite Master kategorijo sem vedel kje je moje mesto, zato je bil v ospredju užitek pri dirkanju. Vsak ki si je kdaj nadel startno številko pa ve, da to velja samo do starta, potem pa konji zbezljajo.

V prvi etapi na Hochwurzen in jezera na Giglachu sem startal čisto iz ozadja. Čeprav smo bili postavljeni takoj za elito, so pri zaprti vožnji podivjani norci iz sport kategorije, prinoreli v nas in ostale in se z neva im komolčenjem prerivali v ospredje. Bilo je kar nekaj neva ih kontaktov vpitja in jeze v vrstah elitašev. Dekleta pa so se sploh izgubila v tej zmedi in se raje umaknila v ozadje.

In to se je potem dogajalo vsak dan. Če si imel pod 80 kil si do prvega vzpona prikolesaril v ozadju. A ne za dolgo. Jeza nas je še posebej podžgala in z škodoželjnostjo smo gledali trpljenje huliganov, ko smo jih prehitevali po petih kilometrih od starta.

Dva dolga vzpona cca 10 kilometrov in okoli 900 višincev vsak, sem opravil z odliko. Vsi najtežji odseki so bili boljši kot lani. Le na snegu in močvi atem in spolzkem terenu na jezerih sem bluzil. Pri hoji, teku ali karkoli že preko skal mi je spodrsavalo in kar naenkrat me je zgrabil krč  v stegenski dolgi mišici in nekaj minut se sploh nisem mogel premakniti. Malo sem jo razhodil in na spustu razvozil.
Potem sem jo poizkušal pestovati do konca in nekako je šlo, brez, da bi preveč popustil. V cilju sicer utrujen a po primerjavi povprečne hitrosti z lansko, povsem zadovoljen. Bila je namreč višja pa čeprav je bil zaključek etape speljan težje kot lani.

Dekleti sta nam pripravili kosilo, ki je leglo. Hvala Nataša in Judita! Sledila je izmenjava vtisov in čakanje na večerjo. Tam smo se napokali za naslednji dan in tudi pivo ni manjkalo. No nazaj v apartmaju nas je kmalu zmanjkalo.

Jutranja rutina kava, skleda nečesa in hidracija ter gremo spet na start.

Druga etapa Kaibling. Malo hupsanja in spet 14 kilometrov v luft. Okoli 1000 metrov. Začetek spet iz ozadja s prehitevanjem in ko smo prišli na moj klanec sem bil v skupini. Eni pač. Ker sem po kaki uri vožnje ponavadi sam in med skupinami sem bil kar malo presenečen. Po dresih in številkah sodeč je bila prav močna. Zaradi tega sem začel mogoče malo preveč konzervativno. Držal sem se v grupi nekje do konca asfalta. Čutil pa sem, da lahko grem tudi hitreje in odlepil sem se iz grupe in v lepem tempu prišel na vrh. Spet so me ujeli pri dnu spusta v gozdu in blatu. Na koreninah sem pospešil na hupserje in … spet krč. Tokrat nisem mogel niti sestopiti s kolesa in sem kot v počasnem posnetku legel točno v mravljišče. Pri otresanju mravelj je tudi krč ponehal in spet sem ga pestoval do cilja. A navkljub vsemu spet boljša povprečna hitrost.

Po večerji, ki je bila obilna, sem si nudil še štrudl s sladoledom in kavo. Nagrada za osebni uspeh.

Naslednji dan pa kraljevska 2800 na dobrih 60 kilometrov. Spet iz ozadja, potem pa na polno. Obstaja samo en tempo, samomorilski tempo! Prvi klanček, malo spusta in na Dahštajn.

Malo pazim na krč a se samo nakazuje in ne povzroča težav. Preko terase na vrhu in v travnik. Sicer ne preveč težaven spust se je začel s padcem, ko mi je kreten ukradel stezo in me z ramo odrinil v jarek. Na srečo trava. Hitro se poberem in naprej. Do konca spusta me prehiti še nekaj njih a jih potem na ravnini polovim nazaj. Na naslednjem klancu dohitim kretena in mu zbijam tempo. Nekaj pizdi a se mu odpeljem. Na spustu me spet dohiti. Pritisnem na zavore in ga spravim med sebe in breg tako da ne more mimo. Naprej spustim vse ostale in potem se še on nekako prebije mimo mene. Nekaj gestikulira a ga nahrulim v treh jezikih in kot polit cucek spušča naprej. Na naslednjem vzponu ga seveda spet prehitim, abzicam in ga pustim v prahu. Do konca etape ga ne vidim več. Na zavitem strmem spustu skozi gozd se spet malo uležem a ni hudega. Do konca držim super tempo in spet bestcajt.

No v apartmaju in na večerji sem precej podrt a bilo je vredno. Samo še en vzpon in konec.

Jasno, vzpon na Planai ni sprehod po visokogorju. 1000 v luft na 14-ih kilometrih. Lotim se ga nekako s strahom a kar gre. Seveda moram na strmih serpentinah tudi peš a to spada zraven. Lepo gre skoraj do vrha, potem pa mi pričenja zmanjkovati moči. Na makadamu grem za kak zobnik prelahko brzino in nekaj se zapikujem v gozdu preko korenin. A na srečo pridem na vrh pred orkanskim vetrom in dežjem, ki se je spustil na Planai po mojem prihodu v kočo.

Konec dober vse dobro. Zadovoljen s svojimi predstavami zaspim  na zadnjem sedežu avtomobila pri vožnji domov.

V ponedeljek muskelfiber in zadovoljstvo nad opravljenim. Ne vem če naslednje leto a enkrat spet na Alpen Tour Trophy.

Izzivi za naprej pa se kar ponujajo.