Obljubljali so cca. 95 km in 1500 višincev, naneslo je 105 km in 2100 višincev. Izi mistejka tu mejka, če sestaviš graf iz rekreativnih ogledov. Poleg tega, je na srečo, traser italijanskega dela trase, MTB zastopil dobesedno in dodal lepe poti steze in naklone. Prvi klanec je že bil na limit. Po ATrophy sem prinesel domov konkreten prehlad z krehanjem in v petih dneh se mi ga ni uspelo znebiti. Recimo, da sem bil nekje na 80 odstotkov.
Strm začetek ni obetal kaj dobrega a nekako sem vrtel telečje noge in iskal svoj ritem. Našel sem ga na žalost šele proti vrhu Jepce, ko se malo poravna. Izgubil sem prvo dvajseterico in prišel na vrh kot 34-ti. Nekako 10 minut več, kot normalno porabim za podoben klanec. Na spustu do Belce, vsa čast gozdarjem, ki so uredili cesto, sem seveda po običaju izgubil še par mest a za ta sem vedel, da jih bom dobil nazaj. Asfalt do KG. 300 watov in gremo. Sam. Polovim jih nekaj a so prepočasni, da bi naredil vlakec. Od KG v Italijo nekaj makadama in dvoslednic in potem Fužinska jezera. Tu se je MTB zares začel. Ozki makadami, bolj kamnite ceste, pa steze in traktorce z XC nakloni. Matr, vendar poezija. Dohitim par bojsov in skupaj letimo proti Trbižu. Že več kot pol ure sem brez vode in jezik se mi lepi na nebo. V KG je bila hitrost prevelika in zbil sem dva bidona. V Trbižu se torej moram ustaviti. Fanta odletita naprej a ne gre drugače. Do avstrijske meje se spet zaganjam sam, nekaj časa v veter in nekaj časa z njim in v dnu me dohiti skupinica z močnim mladcem, ki jo vleče. Je spremljevalec nekoga mojih let in ga na vsak način skuša spraviti čim hitreje do cilja. Meni je prav! Bomo videli pred ciljem. Leti 35 km/h naslednje pol ure. Pazim, da nisem nikoli nižje kot tretji v liniji. Na hupserje mu pomagam in v hipu narediva razliko. Spet jih počakava in tako do cilja. Presenečenje; 200 m pred ciljem stopnice. Presenečeni se skobacamo z biciklov in na vrhu stopnic sem drugi. Nekdo je še pred menoj a premalo je ostalo, da bi ga lahko prehitel. Sekunda! Namesto v trideseterici absolutno, končam kot enaintrideseti. Well, vseeno zelo zadovoljen z drugim delom in pravzaprav s celo dirko, glede na počutje zjutraj.
Asfalta je odločno preveč na zadnjem delu, ki se vleče kot čreva. V Beljaku bi bili lahko že 20 km prej, če ne bi krožili okoli njega. Italijanski del zelo v redu, naš spust poezija, ostalo bolj dolgčas, avstrijski vzpon zakon in finiš, pogreb. A potencial je in tega se renndirektor zaveda. Le kak lokalni traser mu manjka. Cestna trasa je baje super.
