Vstajanje ob petih in od Idrije do Tolmina 11 rdečih semaforjev. Živci so kar zdržali! V Tolminu dež! Malo mi je zbilo moralo, ker je kar nekaj asfalta na trasi, ki bi lahko bil spolzek, če se ne bi posušilo. No, banda me spravi v boljšo voljo. In pogled na “včerajšnje“ obraze skoraj v smeh. Dve, tri besede z Urošem in Zefom in že je čas za štart.
Pripravim se, da bo spet letelo a tokrat se vodilni avto ni ustrašil nestrpnežev in je držal enakomeren tempo do začetka resnega vzpona. Leteči štart in dihaj! Andri hitro pade mimo mene in malo sem nejevoljen, saj bi moral štartati v sprednji grupi, ne pa da jo lovi v klanec. Potem se pripelje Janez z manjšo grupico za seboj in priklopim se tudi jaz. Vzpon na Razor moram, zgleda, vsako leto odpeljati v dolenjski družbi. Lani z Jožetom iz Novega mesta in letos Janez iz Kočevja! Lepo na limitu, brez težav a mladci za nama kar počasi odpadajo eden za drugim. Priznam, da mi je malo pobožalo ego. Na Razorju sem skoraj pet minut hitreje kot lani. Ou yea! Že v začetku spusta se Janez seveda odpelje in jaz poizkušam nekako najti svoj ritem. Nekje na sredi mimo prileti Seba, kar sem seveda pričakoval in še nekaj mladcev. Večino spet polovim v Zatolminu in Čadrgu. Na singli v Korita se spet malo lovim in zdrsnem pod stezo a je mnogo bolje kot lani. Samo trije me prehitijo na njej. Jasno jih do cilja na hupserjih spet pohrustam in še enega po travniku, ko drobi in se zaletava v krtine. Spet 33. absolutno a v mnogo močnejši konkurenci kot lani. Drugi v kategoriji za Petrom.
Zadovoljen sem, ker sem nekako, kot zgleda, pogruntal moj način vadbe in upam, da tudi obdobja. Spet je veselje tu.
Vse čestitke organizatorju za lepo pripravljeno / popravljeno progo. Zavedam se, da ni bilo lahko. Pravzaprav je še kak mesec nazaj zgledalo nemogoče a jim je kljub temu uspelo. Ob takih organizatorjih se za festival ni bati. Vsako leto nas bo več. Obljubim!
