Ciper Sunshine cup 2017

Sem dolgo upa in se bal… Ciper sem imel v planu že od lani, ko me je Mike Hadjioannou povabil, naj pridem s Tanjo. Takrat se to na žalost ni izšlo, saj je bi Joberg2c preblizu, a tokrat se tej dirki nisem hotel izogniti.

Enaindvajseti Ciper Sunshine cup. Impresivna številka in najstarejša etapna dirka v UCI koledarju. Zanimalo me je, kaj privlači najboljše svetovne tekmovalce, da se je udeležujejo iz leta v leto, nekateri celo leta zapored. Jasno mi je bilo, da ne more biti samo vreme, saj je kar nekaj drugih destinacij, ki lahko ponudijo podobno.

Vse je bilo jasno, ko sem prispel na Afroditin otok. Pripravljen na iskanje informacij o namestitvi, dirki in ostalem, sem bil lepo presenečen, ko se je vse odvijalo kot doma. Prijaznost domačinov in njihova sproščenost sta nalezljivi. Brez preveč spraševanja sem bil naenkrat v mestecu Tochni, ki leži med Larnako in Limassolom in pripravljen na teden kolesarjenja in dirkanja v bližnji Lefkari, Lythrodontasu in Mantra tou Kampiou.

Mestece Tochni, skoraj nedotaknjeno z novo arhitekturo, ki ga poleti razganja od turistov z vsega sveta, je bilo tokrat zasedeno z gorskimi kolesarji. Kamorkoli si stopil, v katerokoli taverno, si videl znane obraze iz televizijskih prenosov in počutil sem se kot v olimpijski vasi. Ramo ob rami z olimpijskimi šampioni, poleg njih pa nadobudni mladci in mladenke, katerih želja je bila, da bi jim vsaj sledili, če ne kar prehiteli.

Pri večerji sem imel priložnost sedeti za mizo skupaj z Jaroslavom in Gunn-Rito. Sprva z malo spoštovanja in profesionalne zadržanosti a vse to je izginilo po nekaj minutah. Ko smo enkrat začeli pogovor o gorskem kolesarstvu, so popustile vse zavore. Izmenjava izkušenj o dirkah na katerih smo bili skupaj ali iskreno zanimanje o dirkah, na katerih še nista bila, mi je, iskreno priznam, laskalo. Sediš s kolegi za mizo in pogovor teče o domu, družini, dirkah, načrtih za prihodnost, opremi … In sedeli smo dolgo v noč!

Seveda je bilo med samo dirko vse precej bolj profesionalno. To je njihovo življenje in služba in opravljajo jo resno in zavzeto, kot malokdo. A vendar je po koncu etape vedno priletela kaka opazka, “ Hej, kako ti je šlo danes. Kar težka etapa a ne. Tisti klanec me je res presenetil“ in podobno. V dirki smo vsi isti. Ne glede na hitrost in rezultat, so nam svetovni in olimpijski prvaki, s svojim zanimanjem, pokazali spoštovanje za naše napore in podporo, ki jim jo izkazujemo na, recimo, bolj pomembnih dirkah.

Dirka se je začela z etapo, ki je bila v bistvu spust, z nekaj zahtevnimi deli, vmes pa dva vzpončka, ki sta naplavila laktozo v mišice.

Trasa je bila speljana tudi skozi mesto Lefkara, ki je tipično sredozemsko mestece z ozkimi uličicami in stopnicami seveda. Le te so se začele pri prečkanju glavne ceste s precej nerodnim in zahtevnim vstopom. Bile so tudi precej ozke. Nekaj časa sem na ogledu tega dela gledal mladino, kako navigira in se spušča preko njih. Nekateri lažje, drugi težje a večina jih je zvozila. Vse skupaj je bilo videti sicer zahtevno a izvedljivo. In tastar se spravi odpeljati štenge! V želji, da se ne bi naslonil na ograjo na desni, sem seveda preveč kompenziral in nabil sem se s celo levo stranjo na grobi zid. Nekako sem prišel do dna brez padca, saj sem drsel ob zidu. Jasno popraskan in s pekočo bolečino. Idiot, prvi dan in štala! No na srečo je bilo samo to in po nekaj minutah sem bil OK. Seveda sem v dirki te stopnice prehodil in tudi pozneje v etapi malo preveč stiskal zavore. Na koncu, sem bil kar presenečen, ko sem videl rezultate. Četrto mesto a zaostanek je bil v sekundah – do drugega mesta. Svetovni prvak v kategoriji, Tommi, nam je ostalim dal nekaj minut.

Naslednji dan nas je čakalo dobrih 50 km in cca 2000 višincev. Jasno, masterji za vsemi ostalimi na štartu. In štart je bil v klanec. Sicer zaprt a avto je potegnil in vsi smo bil na škrgah. Seveda smo ujeli ženske, ki so štartale minuto pred nami. In potem je letelo. Do zavoja na makadam sem še nekako držal prvo grupo, ko pa se je začel blagi spust sem začel zaostajati. Prva mladinka Chiara, se me je držala na vse mile viže. Dekle je tako glasno hroplo, da sem mislil, da bo izdihnila za menoj. Vlekel sem, dokler je lahko držala a na zadnjih kilometrih osem kilometrskega klanca ji je zmanjkalo. Bilo mi je prav, saj sem vedel, da bo na spustu padla mimo. In tako je tudi bilo. Dokler je bila steza utrjena sem ji še nekako sledil, ko pa so se začele skale na glavo, mi je izginila iz vida. No, pozneje sem jo še dvakrat ujel in ponovila sva vajo. Za konec nas je čakalo še pet kilometrov vzpona v cilj z lepimi štajgami na 25%. Prav zabavno! V cilju drugi v kategoriji z nekaj prednosti pred tretjim in drugi generalno.

Oddahnil sem si, saj bolečine v levi strani ni bilo več. Zimski trening se je izplačal z obrestmi. Jasno, nisem prav eksploziven a moči in vzdržljivosti je bilo dovolj.

Tretja etapa in spet isti scenarij na štartu. Šprint do ženske grupe in gremo. Le da tokrat v klanec dolg 15 kilometrov. Nekaj navidezne ravnine vmes a dolg za znoret. Makadam, steze, kraški teren in na koncu tri kilometre asfalta do razgledne točke. Do asfalta smo vsi uživali, ko pa smo zagledali kam moramo še splezati, se nam je ustavilo srce. 7% s stalnim pogledom na serpentine do vrha. Tokrat noge niso bile problem. Glavo sem moral prepričati, da ni popustila in šaltala navzdol. Torej na tempo do vrha in po planinski stezi navzdol. Nekje na polovici 7 kilometrskega super in sploh spusta, me spet dohiti mladinka in vidim jo šele v cilju. Do konca 65 kilometrske etape z 2000 višinci, je namreč še nekaj norih hupserjev in lepo napletenih spustov, ki lepo srkajo moči. Spet drugi v etapi in generalno.

Na krosu, četrti dan, nas je v startu precej več kot prejšnje dni. Pridružijo se namreč še kategorije od U15 naprej in po štartu je precejšnja gneča. Precej jih prehitim v startnem krogu a potem na ozkih delih ne gre več. Malo hodimo v hrib, malo navzdol in sprijaznim se z uvrstitvijo in samo odpeljem do konca po najboljših močeh.

Kros trasa je precej zahtevna. Stara šola cca 6 km in brez dela za počitek. Makadamski deli vmes so vsi navidezna ravnina na cca 3-5% in stalno moraš biti na pedalih. Jasno, so potem spusti strmi a kratki in mestoma precej tehnični. Brez skokov in pretiranih dropov a teh v navigiranju skozi skale ne potrebuješ. A vse vozno, ko sem enkrat imel prosto pot. Drugi na krosu in drugi v generalni razvrstitvi Afxentia etapne dirke.

Zelo zadovoljen!

Tudi Epic HT je svojo prvo etapno dirko in še prej nič kaj nežno potovanje, prestal brez težav. Spusti so precej bolj zadovoljivi z njim. Da o plezanju niti ne govorim! Enostavno, TOP! Forerunner 235, mi je vsak dan pokazal nov prag in IF okoli 1. Seveda so k temu pripomogli tudi Zipvit kofeinski geli.

Bilo nas je precej. Vseh kategorij amaterjev in nemalo mladincev in še mlajših kategorij. Etape so bile zahtevne, o tem ni dvoma. A še vedno ne toliko, da jih tudi dobri rekreativci ne bi mogli odvoziti v nekako štirih do petih urah. Pa to seveda ni glavni cilj. Če nisi čutil potrebe po resnem dirkanju na visokih obratih, si imel priložnost opazovati prelepo naravo in razglede z vršacev po otoku in dalje v morski horizont. Po etapah pa klepetanje, prigrizek ciprskih dobrot in zvečer večerja s ciprskimi specialitetami z žara, vrstami sira in sveže zelenjave in sadja. In kava, seveda ciprska, ki je nam seveda znana iz džezve, s katero pa so imeli ostali nemalo težav. Predvsem jih je bilo strah, da vso noč ne bodo spali. Kozarec vina ob večerji in po koncu dirke kak več in seveda zivania (raki) po večerji. Temu se težko izogneš, saj je bil v naši taverni obvezen del rituala s šefom. Neverjetno pa je, kako takoj po prihodu v cilj paše njihovo Keo pivo, poleg pa slano pecivo in kapires (bruskete), ki so prepojene z olivnim oljem, limono in začimbami ter tsakkistes olive.

Teden dni je kar prehitro minil in prepričan sem, da ne bom čakal celo leto, da se vrnem. Ne nujno na dirko. Ciper ponuja veliko kilometrov enoslednic po gozdnatem pogorju Trodos in poteka skoraj preko celega otoka z najvišjim vrhom Olympus (1,952 m). Zahtevne, lahke, strme, položne, najde se vse in za vsakogar. In če potrebuješ nabiranje kilometrov po cesti, tudi to ni problem. Ceste so, zaradi redkega prometa izven sezone, v dobrem stanju in klancev, ki ti vzamejo kako uro, da jih splezaš, tudi ne manjka. 1000 metrov višine v kosu, če ti srce poželi in se noge ne uprejo, po enoslednicah in makadamih ali po asfaltu. Odločitev je tvoja in Ciper ti bo rad ustregel. In tako bo tisti neizogibni frappe na plaži, ob zahajajočem soncu, še bolj teknil.